Referendumi in arbitraže

Spoštovani! Vprašanje, ali je narodnozabavni rock osmešil Slovenijo na Evrosongu je brezpredmetno. Slovenci so se na telefonskem referendumu pred dobrimi tremi meseci odločili da nas bodo na arbitražnem sodišču v Oslu zastopali Kalamari na žaru, se pravi, Kalamari na Žlindri. Ti so, kot vemo, pogoreli že v polfinalu in si na ta način zagotovili vstopnice v parterju za glavno prireditev. In to je to. Dejstvo, da glasbeni okus naroda ni na liniji z večino Evropejcev pač ni presenečenje.

Malo bolj pomembno bo odločanje na nedeljskem referendumu, kjer bomo Slovenske in Slovenci odločali o arbitražnem sporazumu med Slovenijo in Hrvaško. Presenečenje je na tem referendumu zagotovljeno. Glede na to, da se nasprotniki in zagovorniki sporazuma že tedne vrtijo v krogu in praktično govorijo eden mimo drugega, je jasno, da bo poražena stran (ne glede na to, katera to bo) nad rezultatom presenečena. Obrazložitev bo verjetno enaka: »mislili smo, da bo narod bolj razumen«.

Danes pa se nam obeta še ena arbitraža. No, neke vrste, vsaj. Ljubljanski mestni svet bo na današnji seji med drugim razpravljal o sprejetju akta o javno-zasebnem partnerstvu za ureditev evidence nepremičnega premoženja Mestne občine Ljubljana.

Že napoved samega akta je dvignila nemalo prahu. Marsikomu se je porajalo vprašanje, zakaj je potrebno za ureditev te težave sklepati javno-zasebno partnerstvo. A natančnejši pogled pokaže, da gre v bistvu za koncesijo in ne za javno-zasebno partnerstvo, kot ga poznamo v primeru Športnega parka Stožice.

Da je potrebno evidence nepremičnin urediti, v bistvu ni sporno. Zmeda na tem področju je dovolj velika, da občasno pripelje do zadreg, ob katerih človek kar obnemi. Ena od takšnih je bilo ravno lastništvo zemljišč, potrebnih za Športni park Stožice, kjer so vsi odgovorni nekako spregledali dejstvo, da je bila na velikem delu zemljišča denacionalizacijska »plomba«. Posledično se je projekt kar pošteno zamaknil.

Če zaradi akta ne bo več prihajalo do podobnih zadreg, potem bo namen dosežen. A tisto, kar terja pojasnilo je, zakaj akt sploh poimenovati »javno-zasebno partnerstvo«, če gre za klasično koncesijo, kjer bo mesto izbrano podjetje pooblastila za ureditev evidenčne zmede. Če so cilj čimbolj transparentne mestne evidence, potem bi bilo najbrž lepo in prav, da se ta transparentnost začne že pri obliki akta.

In še zanimivost: Akt določa, da bo o morebitnem sporu med mestno občino in izvajalcem lahko odločala – arbitraža. No, vsaj o tej ne bomo odločali na referendumu.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.
Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

One thought on “Referendumi in arbitraže

  1. Obrnimo in se smiselno vprašajmo: se ni Evropa osmešila s svojo glasbeno ksenofobnostjo?

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *