Slovenija ima talent

Spoštovani! Slovenija ima talent. To je lahko videl vsak, ki je včeraj zvečer preklopil na POP TV in si ogledal prvo oddajo slovenske inkarnacije resničnostnega šova, v katerem so resnične zvezde zgolj sodniki, nastopajoči na odru pa zgolj statisti, ki se bodisi ne cenijo dovolj, bodisi se tako zelo cenijo, da so iz sebe pripravljeni delati norca v oddaji, v kateri je – tako, kot v kapitalizmu nasploh – na desetine poražencev en sam zmagovalec. In zmagovalec je seveda hiša, ki oddajo producira.

A v bistvu za to, da naredijo norca iz sebe, ljudje na tej strani Alp očitno ne potrebujejo novega resničnostnega šova. Zato je verjetno naključje, da smo tudi v soboto na komercialki lahko spremljali takšne in drugačne talente. Eni so podeljevali, drugi pa prejemali viktorje. Bolje je šlo tistim, ki so bili na odru med enimi in drugimi, še najbolje pa, baje, tistim, ki so na odru zabavali razredčeno publiko medtem, ko je ostala Slovenija uživala v oglasnih blokih.

Talent za majhnost duha je – žal je to potrebno ponovno zapisati – pokazal tudi prejemnik viktorja za življenjsko delo Dragan Bulič, ki je z odra skritiziral izbor glasbenih izvajalcev na prireditvi in se pri tem spotaknil ob Sašo Lošića in njegov Plavi Orkestar, češ, da je na slovenski gala medijski prireditvi pač prostor za kvalitetne slovenske izvajalce. Buličev talent za glasbeno urednikovanje je sicer nesporen, a tudi odmislimo dejstvo, da je kot primer kvalitetne godbe navedel izvajalce, ki bi jih izjemno težko prepoznali kot smetano slovenske glasbe, ostaja neprijeten občutek, da Buliča tuji izvajalci ne bi zmotili pol toliko, če bi se, namesto Lošić, pisali denimo Williams, Jagger, Watts ali celo Ciccone. Konec koncev, o danski zasedbi, ki je igrala z Lošičem, Bulič ni rekel žal besede. Morda ni bilo mišljeno šovinistično, je pa tako izpadlo. Videli smo torej tudi talent za izbiranje napačnega trenutka

No, če smo že pri talentih za majhnost duha, potem ne moremo mimo nedavnega pisma mariborskega župana Franca Kanglerja premieru Borutu Pahorju. Ne gre toliko za vprašanje Evropske prestolnice kulture, kjer bo – kot kaže – država štajerski prestolnici vendarle priskočila na pomoč, kot gre za to, da so v upravi ob Dravi v en koš stisnili EPK, Univerzijado, slabo infrastrukturo in zamero do zakona o glavnem mestu, kot glavni vzrok njihovih težav pa navedli – da v vladi ni Štajercev!

Logika je enostavna: ker nimamo »naših« ministrov, je delo vlade slabo. Kakor je slaba prireditev, ki nima »naših« bendov. Pri čemer se seveda nihče ni pripravljen vprašati, ali imajo »naši«, kdorkoli to že je v danem hipu, dovolj talenta, da zadostijo potrebam trenutka oziroma dogodka.

In tu pride do izraza največji slovenski talent – talent za jamranje in fovšijo. Državna prestolnica je ta hip na višku nekega razvojnega cikla. Namesto, da bi Štajerci pljunili v roke in pohiteli s svojimi, so planili v jok in na drevo. In ker je bil na odru en slovenski band manj, se je legendarni glasbeni urednik spraševal, kam smo padli. Verjetno pri tem dejstvo, da so Plavi Orkestar napolnili Halo Tivoli, medtem ko je Bulič s koncertom izvajalcev po nejgovem izboru ni, ni nepomembno.

Iz povedanega sledi, da lahko Dragan Bulič mirne duše kandidira na lokalnih volitvah. Talent očitno ima.
Kdo ve, morda pa bo res konec sveta

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.