Župan na sredini mandata

Spoštovani!

Prejšnji teden sta minili dve leti, odkar je bil za župana Mestne občine Ljubljana izvoljen Zoran Janković. Njegova zmaga, ki jo je začinila še absolutna zmaga njegove liste v tekmi za stolčke v mestnem svetu, je močno premešala ljubljansko politiko. Takrat, pred dvema letoma in štirimi dnevi smo zapisali, da je volilni rezultat popolna nezaupnica mestni politki, ki da je dobila glasno zaušnico, tako po levem, kot po desnem ušesu.

No, v dveh letih se je popolnoma izkristalizirala še ena komponenta volilnega rezultata na tisto toplo oktobrsko nedeljo. Glasovi Zoranu Jankoviću so bili po eni strani glasovi proti fevdalizirani in spričkani ljubljanski politki, patudi glasovi proti Janezu Janši in njegovi vladi, ki je bil takrat na vrhuncu svoje moči. In ko so par dni pred volitvami z dokumenti sumljive kredibilnosti skušali Jankoviću dokazati slabo vodenje Mercatorja, je svoje dodala še pregovorna slovenska simpatija do žrtve, kar je končni rezultat verjetno prevesilo čez tistih usodnih petdeset odstotkov v mestnem svetu.

Pred dvema letoma smo zapisali, da takšne podpore, kot jo ima Janković v mestnem svetu, ni imel še noben župan – in po Jankoviću je verjetno tudi še dolgo ne bo imel nihče. In ker sta župan in njegova lista dobila praktično popolno zaupanje prebivalcev belega mesta, morata to zaupanje tudi popolnoma upravičiti, kar pomeni izvršitev vseh dvaindvajsetih točk njegovega programa.

Tisto, kar je po dveh letih najbolj sporno, je časovnica izvedbe teh dvaindvajsetih točk, ki jo je takrat še županski kandidat Janković predstavil javnosti. Dejstvo je, da nekateri projekti zamujajo. Dejstvo je tudi, da je bilo že takrat jasno, da so bili roki projektov postavljeni močno optimistično in mnogi smo na to že takrat opozarjali. Še eno dejstvo pa je, da noben bojni načrt ne preživi srečanja s sovražnikom. In županova ekipa je hitro ugotovila, da za izvedbo teh načrtov niti ni pogojev, zato jih je začela ustvarjati.

Strateški prostorski načrt, ki bo verjetno sprejet letos ali prihodnje leto, bomo lahko šteli za najpomembnejši dosežek prve polovice, če ne morda kar celotnega mandata. S tem dokumentom bo namreč zakoličen nadaljnji razvoj prestolnice. Dodajmo še simbolni pomen stadiona v Stožicah, ki so ga – pa čeprav z zamudo – vendarle začeli graditi, Emoniko, severna vrata, džamijo ter še kaj in kaj hitro postane jasno, da bo imela Ljubljana čez dve leti precej drugačno podobo.

Zadnji dve leti so zaznamovale tudi raznorazne civilne iniciative, ki so kot gobe po dežju rasle v tistih predelih belega mesta, ki jih je hotela mestna oblast urediti, razširiti, dopolniti ali kako drugače prenoviti. Skupni imenovalec tem iniciativam je bil najprej odpor do sprememb, a v večini primerov se je kljub vsemu odprlo nekakšno polje komunikacije, čeprav je ta občasno zelo konfliktna. A vsaj poteka. Včasih se – predvsem članom teh iniciativ – zdi, da je vse skupaj bob ob steno, a v resnici ni tako. Morda ta dialog še ne teče tako, kot bi moral, a dejstvo je, da se neposredna izmenjava mnenj dogaja. Kar je pozitivno. Za tango pač potrebujete dva.

Seveda pa sta zadnji dve leti minili tudi v znamenju političnega duela med mestom in državo. Zoran Janković je sicer trdil, da ni politik, a dejstvo je, da se je zelo hitro znašel v političnem konflitku z državo, iz katerega je izšel kot eden od zmagovalcev. Če smo se pri pokrajinskem refendumu še lahko muzali ob izjavah, v katerih si je župan včasih pripisal prevelik delež zaslug za volilno abstinenco, je popolnoma jasno, da je k tesni zmagi trojčka na parlamentarnih volitvah močno pripomogla prav nadpovprečna volilna udeležba v Ljubljani, h kateri je pozival Janković.

Župan je torej sam, s svojo ekipo in v navezi z njemu bližnjo politično opcijo ustvaril pogoje, v katerih za razvoj mesta ne bi smelo biti več ovir. Vsaj tistih, političnih ne. Zato bo zanimivo videti, kako se bo v naslednjih dveh letih razvijal odnos med mestom in državo na eni, ter med mestom in meščani na drugi strani. Predvsem pri slednjem je upati, da se bo komajda odprto polje komunikacije razvilo v neko normalno kulturo dialoga, ki ustvarila več energije, kot jo obe strani porabita za to, da se poskušata slišati.

Po domače povedano, če bodo tudi člani civilnih iniciativ sprejeli dejstvo, da smo skupaj v istem čolnu in če bo mestna oblast imela dovolj potrpljenja tudi za tiste, ki včasih ne morejo veslati tako hitro, kot bi si želeli, sta lahko naslednji dve leti zelo zelo produktivni

Sicer pa se kaj lahko zgodi, da bo konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

Leave a Reply

Your email address will not be published.