Usoda prostorskega načrta

Spoštovani! Konec preteklega tedna se je končala druga javna razgrnitev novih strateškega in izvedbenega prostorskega načrta Mestne občine Ljubljana. Brez pretiravanja lahko rečemo, da gre za najpomembnejša dokumenta, ki ju bo v tem mandatu obravnaval ljubljanski mestni svet, neskončno bolj pomembna od kateregakoli od dvaindvajsetih županovih projektov.

IPN in SPN bosta določila razvoj Ljubljane vsaj za nadaljnjih petnajst let, zelo verjetno še za kakšno desetletje dalj. Tako je vsaj sklepati po zadnjem strateškem prostorskem načrtu, ki je določal razvoj prestolnice med leti 1986 in 2000, nato pa so ga uporabljali še vse do danes. A upati je, da bo praksa tokrat kljub vsemu drugačna, saj so stari prostorski načrt praktično izmaličili do neprepoznavnosti z raznoraznimi ureditvenimi pogoji in drugimi parcialnimi akti, ki so v preteklih letih omogočali marsikatero hecno gradnjo v Ljubljani.

Način obravnave IPN in SPN je v zadnjem letu in pol požel kar nekaj kritik, ki so letele predvsem na to, da naj bi načrtovalci javne razprave jemali kot nujno zlo, na katerih so občani izlili svoj gnev, spremenilo pa se ni nič. A čeravno je res, da je druga razgrnitev v času novoletnih praznikov dvignila marsikatero obrv, ostaja dejstvo, da se je marsikatera razprava sprevrgla v obračunavanje z županom, v bolj bizarnih trenutkih pa se je celo zazdelo, da ne javne razprave, pač pa skupinsko terapijo.

A kakorkoli. Če je verjeti mestni oblasti, potem naj bi oba dokumenta v veliki meri omejila, če ne celo preprečila špekulacije z zemljišči, med drugim tudi tako, da bosta določila, katera območja so zazidljiva in katera ne. In tu se je seveda takoj zapletlo, saj se marsikomu zdi pozidava enostavno pregosta, še več, nekateri (denimo, ljubljanska LDS) menijo, da bosta IPN in SPN še vedno omogočala stihijsko pozidavo. Prav nasprotno pa, denimo, menijo pri ljubljanskem Zares, kjer so prepričani, da so pravila pri pozidavi preveč toga in neživljenjska in si želijo njihovega rahljanja.

A če se zdi, da je mestna levica kljub pomislekom načeloma pripravljena podpreti oba dokumenta, stvari na desnici še zdaleč niso tako zelo jasne. Ljubljanska SDS je že lani ob tem času oddajala signale, ki so kazali v smer referenduma o prostorskem načrtu. Takrat so dejali, da bodo referendum poskusili sklicati, če župan Janković in njegova ekipa ne bosta upoštevala večine pripomb na načrt. Pri tem so si seveda pustili dovolj manevrskega prostora, saj niso povedali, ali gre za količinsko večino pripomb, kjer se jih večina nanaša na vprašanja o zazidljivosti posamezne parcele, ali za njihovo vsebinsko kvaliteto, denimo pri vprašanju reševanja prometne problematike.

Prav tu pa se bodo še pred potrditvijo načrta, kakor tudi po njej, mnenja verjetno najbolj kresala. Eno takšnih kresanj se napoveduje pri debati o uvedbi tramvaja, kjer dokončnega stališča še ni. Tako tudi po končani javni razgrnitvi ne moremo trditi, da je usoda novega prostorskega načrta dokončna. Debata bo še vroča, pri tem pa ni mogoče zanemariti niti možnosti, da bo dokument ogrozila katera od starih zemljiških zamer, ki jih je v belem mestu vse polno. Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *