Zaz v Križankah: osvoboditev duha

V soboto so ljubljanske Križanke ponudile pravo zvočno poslastico. Pravzaprav dve. Francosko jazz šansonjerko Zaz in Manouche, elektro-gipsy-swing-jazz ekipo iz domačih logov. Ker smo o slednji na Radiu KAOS pred dnevi že govorili, se danes posvetimo zvezdi sobotnega večera, ko so se vremenski namigi na poletje umaknili hladni fronti in prisilno hladili do konca razgrete Križanke.

Zaz, ki se uradno sicer oglaša na ime Isabelle Geffroy, je na francosko, hip zatem pa še na svetovno glasbeno sceno udarila točno pred dvema letoma, ko je izdala debitantski in zaenkrat edini studijski album ZAZ, katerega daleč največji hit je komad Je veux. Da ga je ljubljanska publika komaj čakala, je bilo jasno tudi glede na decibele, s katerimi se je odzvala nanj, ko so ga Zaz in njen več kot odlični bend izvedli nekje na sredi koncerta, pa čeprav uvod s pojočimi skodelicami ni z ničemer nazakoval, da se bliža eden večjih radijsikih hitov zadnjega leta in pol.

Dejansko, ne glede na glasbeni presežek, ki sili iz studijskega albuma, so Isabelle in njen band koncetni umteniki. Njihova odrska pojava se giblje po tanki meji med šansonom, jazzom, etno-rockom in cirkusom, pri čemer niti na trenutek ne zdrsne v kateregakoli od klišejev. Tudi priredba komada Pointers Sisters I’m so excited je bila na nivoju in zdelo se je, da je bila položena v set-listo bolj v svrhe zadovoljenja tistega dela publike, ki nam francoščina ni bila ravno domača. Za ljubitelje priredb milozvočno, kdo pa se je ob izletu v tobože disco tudi namrdnil.

Kakorkoli. Sobota je bila dan za osvobajanje Ljubljane in osvobajanje duha. Za prvo so poskrbeli pohodniki ob žici, za drugo pa Isabelle Geffroy – Zaz.