Nekropola – v Lapidariju Ljubljanskega gradu

Ni mi prijetno, ko poslušam enega od koaliciji pridruženih politikov, ki z duhovitimi domislicami včasih zadene v sredico dogajanja, in ki je ob ta hip najbolj aktualnem, vprašanju – v korporativnem smislu premišljeno stal ob strani, v intimnem pogledu pa se je jasno opredelil… V zadregi sem zato, ker je kot argument za svojo intimno odločitev, ki jo je – resnici na ljubo – delil tudi z množico – tokrat, ob nagovarjanju k referendumski odločitvi, kot odklonilni argument za svoj premislek – osebno in izkustveno najbrž povsem pošten, svoj, svojski – za njegovo umevanje uporabil – profesorja, literata, Slovenca, Tržačana, Borisa Pahorja. Še najmanj zaradi premiere, pravzaprav dveh premier uprizoritve njegove Nekropole, ki bosta nocoj in jutri, na referendumski dan, v lapidariju Ljubljanskega gradu. Pravim: zaradi predstave zagotovo ne! Namreč: če kdo, potem njeni avtorji, Boris Pahor na prvem mestu in potem še vsi drugi: nimajo in nočejo imeti nič s to časovno politično vzporednico imenovano referendum, ki časovno in zgolj tako, sovpada z Nekropolo.

In kdo so ti – »vsi drugi«: Mestno gledališče ljubljansko in koproducenta Društvo Celinka ter KUD Pod topoli, dramaturginja Klavdija Zupan, scenografi Jože Logar, oblikovalec svetlobe in zvoka Boštjan Kos, mojstrica giba Uršula Teržan, lektorica Barbara Rogelj, soigralke in soigralci Edi Gril, Damjan Kolovrat, Maruša Kos, Mojca Lavrič, Jasna Simončič, Marko Skok, Elvis Štiglic, Denis Tatar, Tjaša Valentinčič in Mateja Zelič ter sopranistka Katarina Kobal, ki jo na klavirju spremlja pianist Miha Nagode.

Takšno je bilo – in bilo je podčrtano – tudi sporočilo na nedavni novinarski konferenci. Nekropola namreč seže globlje, in njeno sporočilo bi moralo biti usodnejše, kot je lahko vprašanje o nedeljskem zmagovalcu. Po tem, kar sta, posebej za Radio KAOS, povedala Boris Kobal in Pavle Ravnohrib, bo nocoj, v soboto, in jutri, v nedeljo zmagala – umetniška beseda. Zapisana v knjigi ali junija šestkrat govorjena v grajskem lapidariju, kasneje pa morda tudi v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu in že v septembru v okviru nove sezone na odru Mestnega gledališča ljubljanskega.

Režiserja Borisa Kobala se je Nekropola dotaknila večplastno. Tudi zato, ker je bil Boris Pahor njegov profesor in ker sta someščana, Tržačana… Pa še bi se našlo vzporednic in razlogov, da je Pahor prav Kobalu zaupal postavitev tega – za oder vse prej kot idealnega besedila in mu podelil ekskluzivne pravice za uprizoritev.

Postavljavci in avtorji gledališke različice Nekropole v kateri se kot glasbeni element predstave izvaja delo Sergeja Rahmaninova Vokaliza so v gledališkem listu in priložnostnih gradivih med drugim zapisali, da … Univerzalna tema romana Nekropola – ohranitev človečnosti v razmerah popolnega zla – z gledališkimi izraznimi sredstvi poustvarja pretresljiv spomin avtorja literarne predloge Borisa Pahorja, neposrednega udeleženca »dežele mrtvih«, kot sam večkrat poimenuje koncentracijska taborišča druge svetovne vojne. Glede na čas, ki ga živimo, je možnost potvorb in zanikanj zgodovinskih dejstev zelo verjetna, vseskozi prisotna in zato nevarna… Svarijo pred pozabo strahot in krivic ter krika milijonov, ki jih je prizadela druga svetovna vojna se vojne po njej in ki skuša dopovedati: »Nikoli več!« Gledališka interpretacija Nekropole Borisa Pahorja morebiti lahko spodbudi razmišljanje o etiki, zlorabi ideologij, preživetju v skrajni točki razčlovečenja in soočenju s čistim neosebnim zlom… in ki morda lahko tudi mlade ljudi pripravi na soočanje z dediščino nehumane preteklosti.

Postavitev Nekropole sta finančno podprla Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo, pri izvedbi pa sta sodelovala tudi Šentjakobsko gledališče in Festival Ljubljana. Tja gor, med grajsko stebrovje, skale in stopnišče se bom nocoj odpravil tudi avtor tega prispevka in spraševalec naših sogovornikov Andrej Pengov. Za fotografije z vaj predstave Nekropola pa sta poskrbela Mestno gledališče ljubljansko in fotograf Miha Fras.