Peti dan v maju je danes, štiri dni po prvem in samo tri dni po drugem maju, ko smo si vzeli čas za preganjanje utrujenosti po prazniku dela in po sijajnem kresovanju še večer prej na Rožniku. Rožnik je bil oba dneva, no, natančneje eno popoldne, pred-večer in del noči ter drugi dan, se pravi prvo majsko dopoldne izjemno dobro obiskan. Prvomajska zborovanja znova pridobivajo svoj prvotni namen, saj so družbene razmere tiste, ki same po sebi vzpodbujajo delavsko solidarnost in potrebo po skupnem nastopanju do delodajalcev. K dobremu obisku pa svoje lahko doda tudi premišljeno oblikovana prireditev, dobro izbrani nastopajoči in pravi govorci. Ali kot pravi sociolog in filozof dr. Rastko Močnik, prihodnost delavstva čez sto let je na – Rožniku. Nadaljujte z branjem →
Boris Kobal
Zadnje objave
Dekameron, prvič kot mjuzikel
|
Minulo soboto so v Mestnem gledališču ljubljanskem po štirih tujih in v svetu zelo znanih, na veliki oder premierno postaviti nov, slovenski mjuzikel, ki je nastal po motivih zbirke novel Dekameron Giovannija Boccaccia. Nekaj malega smo o tem koprodukcijskem podvigu z Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica na Radiu KAOS že poročali. Na premieri je sedem igralk in trije igralci, sedemčlanski orkester pod vodstvom – tudi korepetitorja Jožija Šaleja, ki z glasbo Milko Lazarja v živo, na odru spremlja songe Mateja Krajnca, skupaj z vsemi ustvarjalci predstave doživelo desetminutno neprekinjeno aplavdiranje; Tako rekoč ovacije. Nekaj dni pred premiero smo se o dramaturškem spoprijemu s tem Boccacciovem, tudi za današnje čase »mega projektu« pogovarjali z dramaturginjo Iro Ratej. In še beseda dve, o zgodbi: Deset mladih ljudi, ki se med seboj ne poznajo – se pred najnovejšo smrtonosno pandemsko gripo zateče v zapuščeno vas Dekameron, v kateri sodobna tehnologija ne deluje. Nadaljujte z branjem →
Objavljeno pod oznako: Prispevki, Boris Kobal, Dekameron, gledališče, Ira Ratej, Mestno gledališče ljubljansko, musical, SNG Nova Gorica
Nekropola – v Lapidariju Ljubljanskega gradu
|
Ni mi prijetno, ko poslušam enega od koaliciji pridruženih politikov, ki z duhovitimi domislicami včasih zadene v sredico dogajanja, in ki je ob ta hip najbolj aktualnem, vprašanju – v korporativnem smislu premišljeno stal ob strani, v intimnem pogledu pa se je jasno opredelil… V zadregi sem zato, ker je kot argument za svojo intimno odločitev, ki jo je – resnici na ljubo – delil tudi z množico – tokrat, ob nagovarjanju k referendumski odločitvi, kot odklonilni argument za svoj premislek – osebno in izkustveno najbrž povsem pošten, svoj, svojski – za njegovo umevanje uporabil – profesorja, literata, Slovenca, Tržačana, Borisa Pahorja. Še najmanj zaradi premiere, pravzaprav dveh premier uprizoritve njegove Nekropole, ki bosta nocoj in jutri, na referendumski dan, v lapidariju Ljubljanskega gradu. Pravim: zaradi predstave zagotovo ne! Namreč: če kdo, potem njeni avtorji, Boris Pahor na prvem mestu in potem še vsi drugi: nimajo in nočejo imeti nič s to časovno politično vzporednico imenovano referendum, ki časovno in zgolj tako, sovpada z Nekropolo. In kdo so ti – »vsi drugi«: Mestno gledališče ljubljansko in koproducenta Društvo Celinka ter KUD Pod topoli, dramaturginja Klavdija Zupan, scenografi Jože Logar, oblikovalec svetlobe in zvoka Boštjan Kos, mojstrica giba Uršula Teržan, lektorica Barbara Rogelj, soigralke in soigralci Edi Gril, Damjan Kolovrat, Maruša Kos, Mojca Lavrič, Jasna Simončič, Marko Skok, Elvis Štiglic, Denis Tatar, Tjaša Valentinčič in Mateja Zelič ter sopranistka Katarina Kobal, ki jo na klavirju spremlja pianist Miha Nagode. Nadaljujte z branjem →
Objavljeno pod oznako: Prispevki, Boris Kobal, Boris Pahor, Nekropola, Pavle Ravnohrib
Režiser Boris Kobal: Kako dirigirati Skopuha
|
O šestdesetletnem Harpagonu, ki ga v Molièrovem Skupuhu v nocojšnji premieri na Velikem odru Mestnega gledališča igra Gregor Čušin, smo dan, dva nazaj, na Radiu KAOS že govorili. Pravzaprav je govoril prav on, Čušin. Andrej Pengov, ki ga je spraševal pa je ob koncu njunega pogovora obljubil tudi pogovor z režiserjem. Z režiserjem ali z dirigentom? Nekaj je o tem povedal že glavni igralec v omenjenem intervjuju, v pričujočem pogovoru pa tudi Boris Kobal. Nadaljujte z branjem →
Objavljeno pod oznako: Prispevki, Boris Kobal, MGL, premiera
MGL: Denar je umazanija, je drek, gnoj
|
Skopuh Harpagon, harpo – latinsko: ropar, je eden izmed najznamenitejših Molièrovih karakterjev. Kot zadnjo predstavo gledališke sezone 2009/2010 na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega bodo komedijo z naslovom, povzetim po glavnem liku, premierno uprizorili v četrtek zvečer. Menda ga je Molière, Skopuha, namreč, ob prevajanju in prestavljanju iz poezije v prozo iz antičnega originala dobesedno, tudi z vsemi dramaturškimi opombami, v celoti prepisal. Originalni vzvišeni aleksandrinski verz po njegovi sodbi namreč ni bil primeren za zaprašeno, gnilo ozračje te komedije. Vsega tega mu francosko aristokratsko meščanstvo davnega leta 1668, ko je nastal, ni štela v dobro. Nadaljujte z branjem →
Objavljeno pod oznako: Prispevki, Boris Kobal, Gregor Čušin, MGL, premiera
MGL: Grdoba, brezizhodna predstava v krogu
|
Marius von Mayenburg, uspešni in povpraševani nemški dramatik mlajše srednje generacije je avtor igre Grdoba, ki jo bodo premierno in prvič v Sloveniji postavili »na deske« Studia Mestnega gledališča ljubljanskega prihodnji torek. To je, kot so povedali na današnji novinarski konferenci, najnovejša uspešnica na evropskih odrih, ki ponovno potrjuje Mayenburgov sloves, ki je vzplamtel leta 1997 s šokantno igro Ognjeni obraz, za katero je prejel nemški nagradi za mlade avtorje: Kleistovo nagrado za mlade dramatike (1997) in nagrado Frankfurtskega avtorskega sklada (1998). V sezoni 2000/2001 so ga uprizorili tudi na odru MGL. Njegova dramatika je neposredna in sodi v tako imenovano gledališče »u fris«, značilno za novodobne jezne mladeniče. Že skoraj deset let je Mayenburg hišni avtor, dramaturg, prevajalec in režiser v berlinskem gledališču Schaubühne am Lehniner Platz. Nadaljujte z branjem →
Objavljeno pod oznako: Prispevki, Boris Kobal, Marius von Mayenburg, MGL, premiera
Od Prešernove nagrade mimo PENa do Treh sester
|
V tokratni KAOS v ateljelju je Andrej Pengov povabil oblikovalca, ki je dobil Prešernovo nagrado, pisatelja, ki je župan in predsednik slovenskega PENa ter prevajalca in režiserja, ki sta na odru MGLja zagrešila Tri sestre Antona Pavloviča Čehova
Tokrat je pod Steber in njegov kapitelj Andrej povabil letošnjega Prešernovea nagrajenca Miljenka Licula. Sicer rojen v Puli, je Licul odločilno zaznamoval slovensko oblikovanje. A beseda je tekla več kot samo o slovenskemdenarju, pod katerega zdajšnjo in nekdanjo podobo se je podpisal Licul. Tone Peršak je bil vrsto let predsednik Društva pisateljev Slovenije, zdaj pa je predsednik slovenskega PENa, ki je pred dnevi orginiziral odmeven posvet o vlogi pisateljev v sodobnem svetu. Niso se ravno spraševali, “veš, pisec, svoj dolg”, a se kljub temu niso izognili perečim težavam sodobnega sveta, ki je vedno manj svoboden. Nadaljujte z branjem →