Ostrina sporočila Noči ali Klica v stiski.

Prebedeli smo Noč, stiskalo nas je ob glasovih, pravzaprav ob krikih, po kakšnem drugem, drugačnem življenju, ki so nam jih sporočali nočni klicatelji. Klicatelji v stiski in v hrepenenju po …. Čem že? V nečem nedoločljivem pa je bila tudi dirigentska ekipa, Damjan Kozole najbrž še najbolj, ko se je obotavljal izjemne dialoge, katerih avtor je, tudi drzneje režijsko realizirati na odru Slovenskega mladinskega gledališča. Minulo sredo prvič zares in sploh prvikrat v življenju.

Ob izjemno odigrani vlogi in, zaradi nekaterih stereotipov, ki so se mu v dosedanjem glumaškem življenju nalepili na pleča, pa toliko bolj – absolutno prepričljivem nastopu Ivana Godniča, všečni in brezkompromisni igri Borisa Kosa, se je vloga študentke in nočne psihopraktikantke Tine v prizadevnem in doslednem nastopu na odru, v tekstu in učinkih predstave, kar nekam izgubila. Vesna Vončina je svojo prvo glavno vlogo, s sicer premišljenim in dobro ciljanim besedilom, odigrala bistveno bolje, kot sta ji jo uspela dramaturg in režiser postaviti ob bok izjemnemu Martinu.

Sporočilo predstave je boleče za posameznika in za čutečo družbo. Za predstavo Noč je vseeno ali je gledalec v ali zunaj pojma »psiho«; Še bolj zareže, če hočemo to seveda sploh slišati, v družbeno okolje, v sistem, in docela ostro v njegovo sredico: v tisto, kar razumemo kot skrb za zdravje, morda tudi naše. Skupina posebnih ljudi, izbrancev, ki so sprejeli poklicni izziv skrbi za naše izrojene, vse pogosteje odblodele duše, brez dvoma tvori sredico, poklicni izziv, kamor se skuša zateči bodoča psihiatrinja. V tej igri bi lahko bila zdravnica na uregnci, igra jo Marinka Štern, in dežurni psihiater – Pavle Ravnohrib, pisateljeva glavna tarča, pa nista. Čeprav zgolj za nekaj trenutkov, se ju močno dotakne. Zato se zdi toliko bolj prav, da se je Damjan Kozole obupa – kot vse pogostejšega občutja – lotil z brezkompromisnim besedilom. Tudi z negotovim izidom nastopov »v offu« – klicalke, igra jo Romana Šalehar, in klicatelja, Roberta Prebila, katerih usoda ostaja v megli dokončnega, totalnega, fatalnega izzida.

Učinkovita, zelo domačijska in domača domislica, morda mizanscensko in dramaturško premalo izkoriščena, na nek drug način videna že Kozoletovem filmu Za vedno, sta voajerja z daljnogledom – najbrž iz sosednjega bloka. Škoda, da Ogla Grad in Uroš Maček ne vstopita v igro že prej, morda že ob prvem Martinovem plezanju na in čez balkonsko ograjo. Za Martinove izlete na rob življenja očitno vesta že dolgo. Tako, kot se to sploh niti ne sanja njegovi mami, ki mu s polnjenimi paprikami za pozno kosilo ponuja nekaj ženske pozornosti, potem, ko mu je njegova družica pobegnila ali … kaj je že bilo?
Navijaška soseda bi lahko v pidžamah vstopila na svojo prežo v prvi vrsti gledališča morda že na začetku igre.

In zakaj se kljub očitnem ali vsaj fingiranemu razhajanju v odnosu do blaznosti in do težav, ki jih v Noč prinašajo Klicatelji v stiski, med Tino in Acotom nekje pod Martinovo mizo, ne zgodi kaj zares erotičnega? Morda bi to bila spodbuda tudi Martinu, da bi si ga tam v offu in »gegenlihutu« malo pomolzel…? Tako, povsem terapevtsko. Kot poskus za boljši spanec in morda lepše jutro. Vsaj kot poskus, ne? Domiselne posege s postavitvijo urgence v dno oziroma na vrh dvorane, tja za hrbte gledalcev, bi brez posebnih težav učinkoviteje prenesli z »živim« video prenosom na zaslona ob robovih odra; Za take režijske in mizanscenske rešitve so v MGL-ju mojstri. Nedoslednost v zgodbi, ko se Tina z urgence vrne na oder skozi vhodna vrata Martinovega stanovanja – brez dežnika, s katerim je prej stekla po pomoč, je res malenkost. A na premieri opažena.

Tina zavrne svojega robatega, neposrednega fanta: »Samomor je kriminalno dejanje, ti to ni jasno?« »Ja, in?« v odgovoru sprašuje Aco. »Kaj bo kazen? Ga bojo ubili zato?«

Četudi gre za režijski prvenec, v katerem je morda zmanjkalo za ščepec – sicer v Kozoletovih filmskih režijah že kar prislovične drugačnosti, je igro treba videti. In slišati. Morda pa je odgovor na Acotovo vprašanje, kaj bo kazen, prav v tem, da režiser čimprej znova skoči – na oder…, sem si še upal zapisal Andrej Pengov, ki sem bil minuli teden pod močnim dvojnim vtisom: Noči in Moči navade. O Noči v Mladinskem sem povedal, kar se mi je nasnulo, o vajah Postrvjega kvinteta v Mali drami morda še bom? Do takrat pa – prijazen pozdrav iz Obrekovalnice Radia KAOS, ki smo jo tokrat pripravili mimo KAOSa v ateljeju.