Pograjc: V Tanji-Tanji sem jih presenetil z gibom

Šest osebkov, trije pari, lačni plesa in razvrata, najbrž tudi swingerske, navskrižne ljubezni. Ena od dveh žensk je Tanja, za tretjo, najbolj poželjivo in usodno, se kasneje izkaže, da ji je tudi tako ime. Druga je namreč Zina. Ruska imena, ruska avtorica, rusko okolje, ki ga z značilno rusko mehkobo in strastjo in ubogostjo hkrati, na koncu zabeli še Striček Vanja. Vsi so namreč povezani in uživajo, pijejo šampanjec in sploh ne vedo, kaj se dogaja v zunanjem realnem svetu. Delavec Vanja, Striček Vanja, stopi v zaprti svet skrivnostnih razmerij, da bi popravil nastalo škodo ljubosumnega Ivanova, moža prve od obeh razvratnic z imenom Tanja. Skuša jim dopovedati, da obstaja tudi zunanji, realni svet.

Kljub razposajenosti ozračja, v katerem se vrstijo prizori, Tanja – Tanja ni komedija, je, kot so povedali na torkovi novinarski konferenci v MGL-ju, rahločutna drama. Menda jo pogosto označujejo kot »žensko«, s čustvenim, nejasnim, izmuzljivim besedilom, ki je zaslovelo tako s fascinantno kombinatoriko nerešljivih čustvenih razmerij, zaradi katere so ga kritiki označili kot Rubikovo kocko ljubezni, kot s provokacijo domišljije. To je, pravijo, prav posebna odlika te drame.

Avtorica Olja Muhina se je rodila leta 1970 v Moskvi. Je ena najbolj talentiranih dramatičark, in je po razpadu Sovjetske zveze tako rekoč čez noč postala znana v Rusiji in Evropi. To je znova čas, ko tudi tam nastaja vedno več družbeno angažiranih besedil. V tem času se na posestvu Ljubimovka, ki je pripadalo očetu ruskega gledališkega teoretika Stanislavskega, nedaleč od Moskve, začnejo zbirati nadobudni dramatiki in kjer se rodi istoimenski festival. Tam se je sredi devetdesetih pojavila tudi Muhina. V četrtek zvečer jo bodo prvič v Sloveniji uprizorili na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega.

Direktorica in umetniška vodja gospa Barbara Hieng Samobor je z namenom, premišljeno torej, režijo Tanje – Tanje ponudila Matjažu Pograjcu. Gotovo, saj gre, kot je povedal na tiskovki, za zelo gibalno predstavo, dramo s plesom, za prefinjeni tekst, ki bi ga lahko sam napisal. Z njim se je pogovarjal Andrej Pengov, ki ga je na tiskovni konferenci, kot bo pojasnjeno v uvodu tega pogovora, sprva napak razumel:

Prevajalec Miha Javornik v tem besedilu vidi izjemno energijo, sproženo z vrsto trkov malih snovnih delcev, zato ga opazuje tudi skozi značilnosti kvantne fizike. Z zakoni gledališke kibernetike se je spoprijela dramaturginja Ira Ratej, za jezik je skrbela Barbara Rogelj. Svetlobo in scenografijo je oblikoval Tomaž Štrucl, ki se je za slednje, za scenografijo, torej, v gledališki list podpisal z »Estrihi in Ometi«, kostumi so delo Mateje Benedetti, glasbo je z uporabo ruskih, sovjetskih in njim – v geografskem smislu – mejnih motiviov v blues in jazz maniri zložil Tibor Mihelič Syed. Za avtorja tega prispevka in še kakih 350 oboževalcev MGL-ja bodo na četrtkovi premieri ter še za množico 80-tisočev privržencev tega gledališča v – no, morda pa res sto in več ponovitvah, igrali: Judita Zidar, Boris Ostan, Jaka Lah, Tjaša Železnik k. g., Gašper Tič, Jana Zupančič in Silvij Božič.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *