Kek, Pahor in Janković na selektorskem stolčku

Spoštovani! Prejšnji teden se je kar trlo obletnic. No, ja. Ne pretiravajmo. Pravzaprav so bile obletnice zgolj tri: Prva obletnica vlade Boruta Pahorja, tretja obletnica županovanja Zorana Jankovića in nulta obletnica uvrstitve Slovenije pod vodstvom Matjaža Keka na svetovno prvenstvo v nogometu v Južni Afriki. In te tri obletnice so bolj prepletene, kot se morda zdi na prvi pogled.

Najprej fuzbal. Nekoč, davno tega, ko se je Slovenija prvič v zgodovini uvrstila na evropsko nogometno prvenstvo, je bila ena bolj popularnih krilatic »Katanec za predsednika, Zahovič za premiera«. Ko se je dvojec, ki je spisal slovensko nogometno pravljico, dve leti kasneje v Koreji sprl do konca in si med solzami očital Šmarno goro, nacionalno pripadnost in onegavljenje matere, je bilo pravljice konec, obetavna politična kariera nogometnih polbogov pa se je končala še preden se je začela. No, od prejšnje srede imamo novega kandidata za premiera. To je, jasno, Matjaž Kek, človek, ki je iz slovenskih nogometašev iztisnil tisto, za kar so mnogi dvomili, da imajo v sebi. Dovolj znanja, srčnosti, predrznosti in moči, zanosa in – priznajmo – sreče, da so se uvrstili na svetovno prvenstvo v Južni Afriki. Če bi bile včeraj volitve, bi – če bi kandidiral – Kek skoraj gotovo pobral lepo število glasov.

To, da je nogomet dober za politične rejtinge seveda ve tudi Borut Pahor. Fant, ki sicer prisega na tek na dolge proge in plavanje, je v navalu nogometne evforije bleknil kar nekaj bedarij. Najprej je bila seveda tista o loščenju kopačk, pa to, da bi ga v Moskvi gotovo aretirali, če bi naši zmagali že na prvi tekmi, pa to, da je veselo ploskal v ritmu, medtem ko so naši navijači Ruse obmetavali z »malo vas je, malo vas je, pičkice« in podobno. Pa se mu kje pozna? Niti slučajno.

Še več, ko je njegova PR služba končno objavila posnetek krtačenja kopačk, so se po forumih vsuli komentarji, od – resnici na ljubo – negativnih, ki mu očitajo poceni PR, a večina je takšnih, ki krtačenje odobrava. Konec koncev, celo časniku Los Angeles Times se je zdelo tej hecni epizodi v preznojeni slačilnici male Slovenije zdelo vredno posvetiti par pohvalnih vrstic. Pa čeprav je bolj ali manj jasno, da gre dejansko za poceni trik. Tudi tako so neprijazne ocene o prvem letu njegovega vladanja izzvenele malo manj kruto.

Pa čeprav so bile te ocene večinoma kar upravičene. Problem Pahorjeve vlade je ta, da ima sicer dobro ekipo, nima pa Matjaža Keka, ki bi jo znal uigrati in igralcem dopovedati, da naj igrajo na kratke in hitre podaje, širijo igro in čim večkrat streljajo na nasprotnikov gol. Tako pa smo dolgo časa gledali, kako igralci preigravajo sami sebe, si jemljejo žogo in spotikajo eden drugega, medtem ko trener gleda v zrak, nasprotno ekipo sprašuje, ali lahko spremeni taktiko, medtem ko je kriza tolkla in tolkla, tako da imamo zdaj že za dobrih osem mariborskih štadionov brezposelnih. Po drugi strani je treba priznati, da je sporazum, ki sta ga podpisala Pahor in selektorica hrvaške ekipe Jadranka Kosor, zelo verjetno navečji zunanjepolitični dosežek po vstopu v EU in zvezo NATO, sploh če bo – kot se namiguje zadnje dni – prišlo do dogovora med državama še preden bi arbitražno sodišče začelo delovati. Če sta Janša in Sanader spor med država reševala s takoim enovano nogometno diplomacijo, se je premier Pahor oprijel nogometnega PRa, ki se mu zaenkrat obrestuje. Dobro je le, da sta s Putinom dogovor o Južnem toku podpisala preden se je začela prva tekma z Rusijo

No, to, da je nogomet dober za priljubljenost seveda ve tudi župan Zoran Janković, je dan po tekmi z navideznim obžalovanjem sporočil, da bo imel stadion v Stožicah »zgolj« 16.280 sedežev. Glede na to, da se je njegovo županovanje prevesilo v zadnjo četrtino mandata, je bolj ali manj jasno, da bo leto pestro. Čeprav se ta hip zdi, da je na volitvah nepremagljiv (konec koncev mu je celo časnik Delo nameril več kot 50% odstotno priljubljenost) tekme še zdaleč ni konec. In čeprav se zdi, da so, podobno kot nogomet, volitve v Ljubljani tekma, ki jo igrajo vsi, vedno pa izgubi SDS, rezultat še zdaleč ni znan. Že če ostanemo pri stožiškem stadionu, je jasno, da bo šlo zelo na tesno. Resnici na ljubo, kompleks raste in menda gre vse po načrtih, a če stvar ne bo zgrajena do obljubljenega roka, bo moral župan Janković spremeniti taktiko in igrati »bunker«, kot se reče, kar le nekaj mesecev pred volitvami ne bo niti najmanj prijetno.

No, Janković sicer še ni napovedal svoje ponovne kandidature, a bilo bi resnično presenečenje, če je ne bi. Konec koncev je v Ljubljani poleg njegovih 22 začetih kar nekaj zajetnih projektov, za katere bi bilo lepo in prav, da bi jih tudi dokončal. Tako, kot je Matjaž Kek, kljub dvomom po porazu s Severno Irsko, ostal na selektorskem stolčku in reprezentanco popeljal v zgodovino.

In če za konec malo pošpekuliramo, bi lahko Janković odprte stvari dokončal nekje do leta 2012, ko bo Borut Pahor zaključeval mandat na svojem selektorskem stolčku. In ravno takrat enkrat bo konec tudi evropskega nogometnega prvenstva. In kar naenkrat se bodo Kek, Pahor in Janković spraševali, ali no morda čas, da najdejo nov športni ali pa politični izziv. Razumete?

Kdo ve, morda pa bo res, konec sveta

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

Srce bije za Slovenijo from Socialni demokrati on Vimeo.

2 thoughts on “Kek, Pahor in Janković na selektorskem stolčku

Leave a Reply

Your email address will not be published.