A propos, Človek! Stefanovskega in Popovskega Figurae Veneris Historiae
|
Tokratno oddajo Radia KAOS A propos, Človek!, ki je ena od 32-ih delov projekta, ki ga z javnim denarjem iz t.i. »medijskega razpisa« v pomembnem delu podpira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, smo namenili premieri in krstni uprizoritvi tragikomedije Figurae Veneris Historiae na velikem odru SNG Drama Ljubljana. S posnetki z novinarske konference pred premiero in pogovori po njej smo skušali oblikovati portrete – ali vsaj skice zanje – obeh glavnih avtorjev in nekaterih soavtorjev tega dela, katerega druga ponovitev bo – po premieri 16. oktobra in predpremieri dan prej – na sporedu prav nocoj.
Avtor igre je makedonski dramatik Goran Stefanovski, ki – če si sposodimo navedbe iz novinarskih gradiv in Dramine spletne strani – že več kot dvajset let živi in dela v Veliki Britaniji. K pisanju tega dela ga je spodbudilo vodstvo ljubljanske Drame, navdih zanj pa je dobil v delu znamenitega nemškega zdravnika in seksologa Magnusa Hirschfelda iz leta 1930 – Nravstvena zgodovina svetovne vojne, ki ga je dramatik našel v očetovi knjižnici. Hirschfeld je namreč živel v letih med 1868−1935 in je veljal za naprednega judovskega znanstvenika, ki je proučeval predvsem povezavo med vojno in človekovim vedenjem ter dokumentiral številne, še danes neverjetne in šokantne pojave, ki so spremljali prvo svetovno vojno, dotlej najbolj množično morijo v človeški zgodovini.
O tem, zakaj so se v Drami odločili prav za sodelovaje z Goranom Stefanovskim in za to njegovo delo pa je žena novinarski konferenci podrobneje pojasnil Igor Samobor, ravnatelj SNG Drama Ljubljana.
Kako se je dramatik odzval na Samoborjevo pobudo in povabilo, da se loti pisanja o preslišanih in prezrtih plateh svetovne vojne pa je Stefanovski med drugim povedal: »Potreboval sem zgolj delček sekunde, da me je prešinilo – to moram narediti… Kaj je ta Hirschfeldova knjiga delala v knjižnici mojega očeta, ki ni znal nemško, si lahko samo mislim… Kot mladega nadebudneža so me ta in druge očetove knjige, povezane v velike zbirke, vezane v rdeče platno, povsem prevzele, ko sem na eni strani gledal zastrašujoče impresionistične risbe takratnih avtorjev, na drugi strani pa grozljive vojne fotografije in morbidne propagandne posterje, ki so bili tako smešni kot strah vzbujajoči.«
Potem je pojasnil nekaj posebnosti pri nastajanju tega dramskega dela in njegovo strukturiranost in opozoril na nekatere premisleke, ki so ga vodili pri pisanju, kot je na primer primerjava iz zgodovine svetovne dramatike, češ … Shakespeare je napisal največje ljubezensko delo z naslovom Romeo in Julija; Vendar – če dobro premislite, to ni delo o ljubezni, pač pa delo o sovraštvu. Delo, v katerem se do ljubezni pride prek sovraštva, prek nezmožnosti, da bi ljubezen sploh bila, torej s sovraštvom. Naš poskus v pričujoči igri pa je bil, da pridemo do ljubezni prek nezmožnosti ljubezni, z brutalnostjo, nasiljem, dekadenco in vojnimi orgijami.
Še več podrobnosti o kakovosti in posebnostih besedila kot ga je napisal Stefanovski, pa je povedala prevajalka Valerija Cokan.
O zahtevnosti strukture besedila in zahtevnosti natančne rabe jezika ter dinamiki prizorov in dogajanja pa nas je z zanimivimi in za razumevanje dela pomembnimi podrobnosti seznanila lektorica Tatjana Stanič.
In ko je beseda nanesla na bistveno sporočilo igre Figurae Veneris Historiae,češ, kako to, da vojna ne ubije ljubezni, kvečjemu jo podžge ter zakaj sploh potem takem vojne, je Stefanovski dodal pospešek k uvodnim pogovorom (še) pred premiero: »…Vedno mi je šlo na smeh, ko se ven in ven sprašujejo, kakšna je naloga intelektualcev v času vojne? Trapasto vprašanje! Vse vojne so začeli intelektualci. Vojna vedno zaneti literatura, ki se spremi v kri…!«
Takoj po premieri – še isti večer, tam nekje v zaodrju Velikega Draminega odra – še bolj točno tik ob Levem odru – pa smo se pogovarjali tudi z režiserjem Aleksandrom Popovskim, ki je ljubljanskemu občinstvu že dobro znan po režijah v glavni slovenski gledališki hiši, v MGL ali v Slovenskem mladinskem gkledališču (pa še kje, najbrž). Našemu vabilu k pogovoru za to oddajo pa se je odzvala tudi dramaturginja Darja Dominkuš, ki jo je sijajno besedilo Grana Stefanovskega več kot navdušilo in s katero smo premlevali izpovedno moč ideje o prezrtosti ljubezni in telesnosti tudi med vojno.
Scenografi v predstavi Figurae Veneris Historiae se podpisujejo kot Numen – v sodelovanju z Ivano Jonke, kostumografi pa z JSP, skladatelj je Kiril Džajkovski, oblikovalca luči Aleksandar Popovski in Roman Kosmos, asistentka kostumografije Katja Magister, oblikovalec videa pa Sandi Skok.
Igrajo Polona Juh, Uroš Fürst, Tina Vrbnjak, Jurij Zrnec, Saša Pavček, Blaž Setnikar, Saša Tabaković, Iva Babić, Barbara Cerar, Branko Jordan, Janez Škof.
S štirimi med njimi – Zrncem, Babičevo, Cerarjevo in Fürstom smo se za to oddajo pogovarjali tik preden so ustvarjalci predstave razrezali premiersko torto.
Prav za konec pa smo se za hip ali dva zadržali v pogovoru tudi z Mišo Molk, ki si je predstavo ogledala v družbi s hčerko Ulo. Podčrtala je spoznanje, da živimo v nenehnem nasprotju med ljubeznijo in sovraštvom – pa če je vojna ali pa ko je ni…
Oddajo, ki je del projekta A propos, Človek!, ki ga s sredstvi iz javnega medijskega razpisa sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, sem v celoti pripravil, oblikoval, posnel, spisal in besedilo prebral, zmontiral in uredil za neposredno objavo in objavo v postprodukciji – Andrej Pengov. Fotografije, ki smo jih uporabili v oddaji, so posnete na vajah igre Figurae Veneris Historiae, so last gledališča SNG Drama Ljubljana in so avtorsko delo Petra Uhana.