Ob robu pogovora s Sašom Tabakovićem,
ki je z recitalom Pesmi z drugega brega in z izjemnimi instrumentalisti Janezom Dovčem, Boštjanom Gombačem, Goranom
Krmacem, Vasilijem Centrihom in Robertom
Piklom minulo nedeljo prevzel publiko dobro napolnjenega parterja in
prve balkonske etaže v SNG Drama Ljubljana,
smo že napovedali Twist. Prihodnjo, to je zadnjo nedeljo v tem letu, devetindvajsetega
decembra, bo namreč prav tam, na velikem Draminem odru nastopila skupina Bossa
de Novo, ki je ta koncert poimenovala kar z naslovom njihovega novega albuma;
Twist pa je tudi naslov skladbe, ki jo je že davnega leta 1991, morda 1992
takrat z naslovom Paseando Waltzuglasbil
Mitja Vrhovnik Smrekar; Zgodba te
skladbe sega v ustvarjanje Pograjčeve plesno-gledališke skupine Betontanc in
njeno potovanje po Ameriki, Latinski Ameriki in posebej na neko nenavadno
snemanje na Kubi; Na to kompozicijo je Milan Kleč napisal besedilo, ki je potem
dobila naslov Twist; To je bila tudi zadnja, pesem, ki jo je posnela Marjana
Deržaj. O tej nenavadni poti in okoliščinah v katerih je nastala in se
oblikovala ta pesem nam je v pričujočem pogovoru pripovedoval vokalist,
tolkalist in prvi človek, vodja skupine Bossa de Novo Primož Vitez. Tokrat ne bodo peli v španščini, v
portugalščini in še vsaj štirih jezikih pač. Poleg nekaterih manj znanih
brazilskih skladb je skupina na novo ploščo in na repertoar nedeljskega
koncerta uvrstila tudi nekaj slovenskih skladb ter nekaj novih prevodov že
znanih francoskih, brazilskih in ameriških pesmi. Nadaljujte z branjem →
Zadnje objave
A propos: Slovenska umetnost prek meja; Galerija Šikoronja. Rožek, takoj za mejo.
|
To je
oddaja A propos: Slovenska umetnost prek meja; V uredništvu in produkcijskih
enotah Radia KAOS je nastajala vse od julija pa do danes, ko smo jo s pomočjo
javnega denarja, ki ga prek javnega medijskega razpisa zagotavlja Ministrstvo
za kuturo RS, obiskali slovensko vasico na avstrijskem Koroškem Rožek, nedaleč
za mejo, blizu Karavanškega predora, rahlo s poti v smeri Beljaka; Tam je v
idiličnem okolju na nekakšnem otoku med strugo
in rokavom Drave pravljična hiša umetnosti, ki je bila do letošnjega poletja za
nas in je za marsikoga še vedno pravi skriti zaklad. Gradiva
smo zbirali in oblikovali vse od prvih dni julija, ko smo v tisti smeri in z
namenom obiskati Galerijo Šikoronja, prepeljali Karavanke čez strme ljubeljske
klance v tisto smer, nekako vmes v času po tem in do jeseni pa smo uspeli iz
njegovega mikrokozmosa za nekaj kratkih in s glasbo rojev komarjev podloženim
pogovorom obiskati tudi akademskega kiparja, profesorja na Akademiji za likovno
umetnost in oblikovanje v Ljubljani Jurija Smoleta; Ta mojster najrazličnejših
materialov in premišljevalec nas je sprejel na vrtu ob svojem ateljeju, ki je
takrat dajal vtis urejenega »kamnoloma«, no, bolj arzenala božajočih trdih
kosov s srcem in ključavničarske delavnice hkrati; Iz tega njegovega
ustvarjalnega azila in nekaj tedenskega umika iz delovnega tempa, v katerega ga
je »odstavila« zdaj že premagana bolezen, smo Smoleta, ki v domžalskem
kulturnem domu Janeza Bernika, kjer skrbi tudi za galerijsko dejavnost in
razstavne programe, dobesedno »izbrskali in izvabili« pred našo kamero;
Neposredni povod je bilo njegovo sodelovanje na poletni, sicer skupinski
razstavi v Galeriji Šikoronja, ki nam jo je odkril in predstavil naš sodelavec
in zaljubljenec v ultimativne rasežnosti lepih umetnosti Franci Kapler, ki je
tudi pripravil uvodni in spremljajoči zapis. Galerie Šikoronja deluje v vasici
Rožek (Rosseg), poudarek je na e, pa tudi na dejstvu, da gre za avstrijsko
Koroško; To staro hišo, kjer je bila včasih tudi gostilna, so obnovili in v
njej leta 1985 odprli galerijo z imenom Šikoronja, kot se je pisal zdaj že
pokojni Zvonimir, soprog gospe Marije, ki to galerijo vodi. V področju Alpe
Adria, kot prostor našega sobivanja imenujejo na oni strani Karavank, ta galerija
predstavlja slikarje in kiparje, ki uspešno delujejo in se s svojimi umetninami
odmevno uveljavljalo v avstrijskem, slovenskem in mednarodnem prostoru. Tako lahko
v Rožeku občudujemo delujoče umetnike in njihove stvaritve iz različnih
evropskih dežel. Nadaljujte z branjem →
Objavljeno pod oznako: A propos
Pesmi z drugega brega, Saša Tabaković in prijatelji.
|
Zadnji dnevi leta so polni dogodkov, kot da bi ljudje hoteli postoriti vse, kar še nismo uspeli spraviti pod streho iztekajoče se letnice; Nekako tako je tudi v gledališčih, kjer pa se na trenutke zdi, da si programska vodstva prizadevajo to predbožično in predsilvestrsko norenje upočasniti, umiriti z izbranim, premišljenim programom. Nekaj podobnega se je, kot vse kaže, posrečilo tudi ljubljanski Drami, kjer so za zadnji nedelji tega leta pripravili koncerta polna s strastjo napolnjene liričnosti, poetičnosti in predanosti lepoti besede in glasbe; V sklepnem zvočnem srečanju z lepo umetnostjo, božajočo besedo in glasbo bo zadnjo decembrsko nedeljo nastopila skupina Bossa de Novo, o čemer smo s Primožem Vitezom, njenim prvakom, v četrtek že govorili na Radiu KAOS; Posnetek bo na tem mestu objavljen v prihodnjih dneh; že to nedeljo, dvaindvajsetega decembra pa so za sedmi letošnji koncert v programskem nizu Drama Akustika priravili Pesmi z drugega brega. Čeprav ima za seboj skoraj cel poslanski mandat politične kariere, naslov tega koncerta ni v ničemer povezan s tem delom nedavno preteklega življenja Saše Tabakovića, ki s tem nastopom nadaljuje in nadgrajuje glasbeno sodelovanje s priznanimi glasbeniki, vituozi, Janezom Dovčem, Boštjanom Gombačem, Goranom Krmacem, Vasilijem Centrihom in Robertom Piklom; Drugi breg so tokrat pokrajine prek Mure, Drave, Donave in kulturno izročilo narodov Panonske nižine, krajev in pokrajin, kamor seže tudi del njegovega mladostniškega rastja in korenin njegovih prednikov; Pesmi narodov in narodnosti teh pokrajin, vsaj petindvajset različnih jih je tam mogoče našteti, so posebna zmes otožnosti in prešernosti; zlite so v nepregledno ravnico med velikimi rekami. Tja segajo izročila izjemnega kulturnega bogastva Prekmurja, Medžimurja, Slavonije, južne Madžarske, Bačke in še vedno srbske pokrajine Vojvodine. To bo celovečerni, kako poldrugo uro trajajoči koncert pesmi v izvirnih jezikih ali narečjih in z urbanim etno-džez pridihom. Nadaljujte z branjem →
Objavljeno pod oznako: Prispevki
A propos: Slovenska umetnost prek meja; Ob koncu namočeni Beneški bienale z odmevno slovensko udeležbo.
|
S tokratno oddajo A propos: Slovenska umetnost prek meja smo se odpravili (samo) do Benetk; Že julija in potem – na različne načine in ne povsem dobesedno – še nekajkrat; Obiskali smo likovni, umetniški, vizualni, večmedijski bienale, skoraj pol leta trajajočo svetovno razstavo sodobne umetnosti, ki je zadnjo novembrsko nedeljo zaprla mnoga – z morjem, poplavami namočena vrata številnih bienalnih razstavišč. Gradiva za oddajo, ki jo s pomočjo sredstev iz javnega medijskega razpisa pripravljamo in objavljamo tudi s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, smo zbirali in oblikovali dobre štiri mesece. Ko smo četrtič spreminjali načrtovani datum objave, je kazalo, da bo to vendarle v zadnjem tednu Beneškega bienala a je tudi nam, ne le organizatorjem, to preprečila narava s poplavami; Čakali smo na odgovore organizatorjev pa tudi slovenskega komisariata in kustodata o tem, kako so uspeli to svetovno razstavo, predvsem pa slovenski paviljon, zavarovati pred morjem in vodno ujmo. Razen splošnega odgovora, da so vse, dobro zaščitili, do trenutka objave oddaje drugih podrobnosti, razen dokaj krutega sporočila v ne prav izpostavljenem zavihku spletne strani MG, nismo uspeli pridobiti; Slovenska umetnost je bila tam dobro in odmevno zastopana, kar skušamo s to oddajo, v kateri objavljamo avtorski pregled in pogled na razstavo ter tri intervjuje, tudi utemeljiti. Naš sodelavec in soavtor oddaje akademski kipar Dušan Zidar, redni profesor, je bienale obiskal že sredi julija; Vrnil se je z vrsto vprašanj in mnogimi vtisi, manj z ocenami a vendar s prepoznavnim stališčem do videnega, odkrito in verodostojno izhajajoč iz lastne ustvarjalne pozicije. Zapis o videnem, teoretsko in v estetskem pogledu presojan z lastno ustvarjalno, pedagoško in življensko izkušnjo, oplemeniteno z znanjem, poznavanjem vizualnega ustvarjanja sicer ne sledi nizu posnetkov ogledanih del ali prostorskih situacij beneških razstavišč, kakor jih objavljamo v tej oddaji a ni zato nič manj prepričljiv. Nadaljujte z branjem →
Objavljeno pod oznako: A propos
Delo v EK je (bila) izjemna izkušnja; Ključni cilj je evropski mir.
|
Spoštovane
gospe, ceneni gospodje, Radiu KAOS se je predzadnji novembrski petek 2019, ponudila
priložnost za pogovor s komisarko Evropske komisije iz Slovenije gospo mag. Violeto Bulc.
Tudi če
preskočimo aktualne okoliščine, ki so se ven in ven pletle in zapletale ob
vzpostavljanju nove sestave EK, kar je sprožalo podaljševanje mandata in s tem odgovornosti
prek (doslej formalno) predvidenega trajanja te komisije, so novi komisarji in
njihova šefinja Ursula von der Leyen s prvim decembrskim dnem končno prevzeli
vodenje EU. Komisarka
iz Slovenije, gospa Violeta Bulc je bila v Junckerjevi sestavi EK odgovorna za mobilnost
in promet in pet glavnih podpodročij. V pričujočem pogovoru smo jo spraševali
predvsem o njenem pogledu na iztekajoči se mandat in po oceni minulih petih let
pri vodenju njenega komisariata ter ekipe, v kateri je delovalo 1.700 zvečine
vrhunskih strokovnjakov. Nadaljujte z branjem →
Objavljeno pod oznako: Prispevki
Majhni in ekskluzivni. Elitni. Niso mini, so pa Mini teater.
|
Z namenom, da bi okrepila ustvarjanje v postdramskem teatru in gledališču za mlado občinstvo sta Robert Waltl, že od nekdaj ustvarjalec gledališča za otroke, lutkovnega še posebej, po poklicu igralec po angažmajih pa tudi režiser, umetniški vodja, gledališki direktor in producent ter Ivica Buljan, politolog, filolog, frankofil, tudi novinar, gledališki kritik ne le v nekdaj skupnem jugo-razsežju, tudi v evropskih uredništvih, gledališki soustvarjalec in avtor, pedagog in – med drugim – tudi Prešernov nagrajenec – pred 20 leti ustanovila Mini teater. Začela sta v grajskih kleteh, tam gori, nad mestom, v letih 2008 in 2009 pa sta se ob spletu spodbudnih okoliščin, ne da bi povsem natačno vedela, kaj vse to lahko pomeni, lotila preureditve stare hiše na Križevniški – takrat samo na številki 1, kasneje pa tudi na trojki, v malo gledališče. Z nepovratnimi sredstvi so takrat gradnjo podprle Islandija, Lihtenštajn in Norveška v okviru Finančnega mehanizma EGP in Norveškega finančnega mehanizma. Tega denarja (in sredstev v različnih drugih oblikah) je bilo za nekaj manj kot polovico, tako da so pri gradnji pomagali tudi donatorji, sponzorji in Mestna občina Ljubljana. Prav ta – že sama po sebi – vsega spoštovanja vredna obletnica, s 120 premierami in z okrog 300 predstavami na leto, je bila povod, da smo ju minule tri tedne ven in ven vabili – noter. Nadaljujte z branjem →
Objavljeno pod oznako: Ljubljana
Veliki oder MGL – Bovell, Škof: Kar vem, da je res
|
Nocoj, zadnji četrtek v novembru, bo na Velikem odru premiera prve slovenske uprizoritve Kar vem, da je res avstralskega dramatika Andrewa Bovella. Ganljivo in poetično ter tudi duhovito in pronicljivo družinsko dramo, kakor so zapisali v novinarskih gradivih in gledališkem listu te predstave, je režiral Luka Martin Škof, dramaturginja pa je bila Eva Mahkovic. Kar vem, da je res ganljiva in poetična ter tudi duhovita in pronicljiva družinska drama – za razliko od Bovellove kriminalke Samba lantana, ki jo je bilo videti v MGL pred nekako tremi leti. Dogajanje je, so še zapisali v MGL, postavljeno v skromno družinsko hišo z vrtom v predmestju Adelajde in se odvije v enem letu. Bob in Fran sta vse življenje trdo garala, da bi si njuni štirje otroci lahko privoščili več, kot sta si sama. Nadaljujte z branjem →