A ste vi tud not padl

Spoštovani! V prihodnjih dneh bodo padale besede o tem, kako je naša državica končno dopolnila osemnajst let, kako je fino in fajn, da smo končno polnoletni, da so naši pretekli dosežki zavidanja vredni, da pa je prihodnost polna izzivov in pasti. Ter podobna jajca.

Sicer je lepo in prav, da se ob rojstnem dnevu potrepljamo po hrbtu, se uščipnemo v lička in si rečemo, joj kako smo luštkani, pa še pred par leti smo bili takšni smrkavci. Ampak, roko na pljuča, takšne adolescentne primerjave so zgolj dokaz, da slovenska politika – namesto, da bi postajala vedno bolj zrela – postaja vedno bolj otročja.

Vzemimo primer prometnega ministra Patricka Vlačiča, ki se med zastojem na avtocesti, ki spada v njegov resor, vozi po odstavnem pasu, pri tem nažiga utripajočo modro luč in to zgolj zato, ker bi rad na neki televiziji povedal, da je tudi on not padel. Ko pa vse skupaj pride v javnost, začne – kot razvajen mulc – krivdo valiti na voznico, češ saj je ona vozila.

No, potem imamo ministra za znanost, ki je – naivno – tudi not padel. A v njegovem primeru je padel v luknjo, ki so je sam izkopal. Gregor Golobič je pokazal, da je tudi on iz mesa in krvi. Roko na srce, njegov »prekršek« ni kazniv, je pa bilo hecno gledati, kako je človek, katerega vplivu predvsem njegovi nasprotniki pripisujejo mitske razsežnosti, delal napako za napako, kot da bi bil v vrhu slovenske politike šele štirinajst dni in čisto moker za ušesi.

Tudi verbalni spopad, ki si ga je z največjim slovenskim časnikom privoščil ljubljanski župan Zoran Janković ni bil vrhunec zrelosti. Župan je v tekstu, ki ga je Delo seveda promptno objavilo, nanizal vrsto krivic, ki mu jih je po njegovem prizadejal časnik, ter ugotovil, da za vsem skupaj stojita Andrijana Starina Kosem in uprava Laškega, s katerima ima župan prav poseben odnos.

No, in ko smo že mislili, da nižje ni mogoče pasti, smo prebrali odgovor urednika, za katerega se je zdelo, da je vsaj del teksta dejansko pisal po nareku in tako posredno dal prav Jankovićevi užaljenosti.

Pa da ne bi mislili, da so pri opoziciji kaj bolj odrasli. Pravzaprav je tam še huje. Medtem, ko na levici padajo v luknje, ki si jih sami kopljejo, na desnici kopljejo po takšnih in drugačnih luknjah. Ne morejo ali pa nočejo se prebiti iz začaranega kroga, ki ga sestavljajo izbrisani na eni strani in povojni poboji na drugi strani. Slednji so bili po njihovo nič drugega kot genocid, medtem ko so bili prvi domoljubno dejanje. Protislovje opazijo celo triletni otroci. Samo slovenska desnica ne. In se še naprej razglaša za edino branilko vrednot osamosvojitve. Karkoli to že je.

O fasciniranosti s Hrvaško tokrat ne bomo

Človek se po vsem tem resno vpraša, koliko so stari fantje in dekleta, ki to državo vodijo, v spomin pa se nehote prikrade mali Peter iz legendarnega partizanskega filma, ki sredi najhujšega sranja nedolžno vpraša »a si ti tut not padu?«

Ja, vsi smo not. Ali prosto po Jančarju: vsi smo v. In če naj ta država velja vsaj za približno resno državico, potem bo treba resno vzeti stavek, ki ga tako zelo nerad sliši vsak osemnajstletnik: počasi bo treba odrasti.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta…

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

Leave a Reply

Your email address will not be published.