Kibermesto

Vsebine in storitve ključne za mestni wi-fi

Spoštovani! Kot kaže, se vendarle premika tudi na področju mestnega brezžičnega dostopa do spleta. Omežje, bolj znano kot mestni wi-fi, sta župan Zoran Janković in direktor mestne uprave Vasja Butina napovedala poleti leta 2008 in njegov zagon napovedala za leto 2009 in s tem v stanje srednje močne vzhičenosti spravila marsikoga, ki je do takrat dobesedno z lučjo pri belem dnevu iskal lokal z brezžičnim internetom. Od takrat so se sicer stvari sicer precej spremenile.

Mestni svet bo o odloku o javno-zasebnem partnerstvu sicer odločal na eni od marčevskh sej. Največja sprememba je – vsaj, kar se uporabnika tiče – število dostopnih točk v središču mesta. Praktično ni več lokala, ki ne bi ponujal tudi dostopa do interneta in če smo včasih govorili o cyber-cafejih, kjer si lahko poleg brskanja po internetu naročil tudi pijačo, danes poleg pijače dobiš še zastonj (ali pa vsaj zelo poceni) dostop do interneta. Hkrati se je izjemno povečalo tudi število lastnikov prenosnih računalnikov (v Sloveniji je lani prodaja prenosnikov presegla prodajo namiznih računalnikov), da o tem, da tudi mobilni telefoni že omogočajo uporabo wi-fi omrežij sploh ne govorimo.

Mestno wi-fi omrežje, ki bi kot neke vrste oblak zajemalo središče mesta in se nato širilo navzven ima gotovo svoje prednosti. Največja je seveda ta, da bi uporabnik, ko bi se enkrat prijavil v omrežje, ostal prijavljen v omrežje tudi, ko bi se premikal po mestu. Glede na stanje zdaj, ko ob izhodu iz lokala izgubite tudi spletno povezavo, bi bila to precejšnja razlika. Romantika 21. stoletja, ko uporabniki na klopcah v parku nežno držijo svoj prenosnik in brskajo po spletu bi tako tudi v Ljubljani postala realnost.

A postavitev takšnega omrežja ni zgolj tehnični izziv. Bojazni o tem, ali bi mestna investicija v takšen projekt pomenila nedovoljeno državno pomoč, so menda sicer odpravili s tem, ko je projekt zastavljen kot javno-zasebno partnerstvo, a marsikateri operater (sploh tisti, ki posla z mestnim wi-fi omrežjem ne bodo dobili) bodo sila zlovoljni, ker jim bo občina tako rekoč hodila v zelje pri končnih uporabnikih.

V izogib tovrstnim težavam, nekateri predlagajo, da bi mesto svoje omrežje gradilo le znotraj javnih ustanov, kot so, denimo, mestne knjižnice, galerije, šole in podobno. A omrežje, ki bi pokrivalo tudi javne površine, se pravi ulice, parke in trge, bi omogočalo poleg samega dostopa do interneta tudi številne druge storitve, da o sinergijah znotraj mestne uprave in javnih podjetij sploh ne govorimo.

A ravno tu je ključ. Ne glede na to, kako bo omrežje zasnovano, bo zares delovalo le, če bodo uporabnike pritegnile njegove vsebine in storitve. Če bo, skratka, Ljubljančan razumel mestno wi-fi omrežje kot prostor, kjer bo lahko brezplačno komuniciral z mestno upravo, plačeval položnice, si izposojal knjige in proti plačilu dostopal tudi v širni internet, ter vse to počel ne glede na to, kje se nahaja, potem Ljubljana lahko res postane neke vrste kiber-mesto, katere prebivalci se enako udobno počutijo tako v mreži kot zunaj nje.

Tak razvoj dogodkov je mogoč, ni pa nujen. Razvoj spletnih storitev mesta bo potreboval strateški razmislek, mestno wi-fi omrežje pa je zgolj nujni, ne pa tudi zadostni pogoj, da tak premislek da tudi rezultate.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesni Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

Leave a Reply

Your email address will not be published.