Kockanje za zgodovino

Spoštovani!

Zaenkrat kaže, da sta se Janez Drugi Grosupeljski in Ivo Sanader Dalmatinski dogovorila, da bo o meji med državama razsojalo mednarodno sodišče v Haagu. Morda, ampak res zgolj morda, bo tokrat uspelo… Zdi se, da so na obeh straneh meje vsi tisti, ki imajo glavo vsaj približno na pravem mestu, že krepko utrujeni od dolgoletnega spora, ki se ni in ni končal.

Zgodovina je sicer kruta ljubimka in še zdaleč ni rečeno, da včerajšnji načelni dogovor pomeni začetek čudovitega prijateljstva, saj se je že večkrat zgodilo, da sta obe strani podpisali načelni dogovor, nato pa je ena od strani iz – hm – še večje načelnosti podpisano veselo kršila.

A krutost zgodovine se morda najbolj kaže v tem, da si za kompromis prizadevata politika, ki sta se razglasila za glavna branitelja svete slovenske in svete hrvaške zemlje. Menda je Janša še kot obrambni minister v Bajukovi vladi na glas razmišljal, ali ne bi mogla Slovenija svoje suverenosti nad štirimi zaselki vzpostaviti tako, da bi tja napotila par sto specialcev. No, Janša je to potem storil na Hotizi, kjer so se čez podrta drevesa gledali slovenski in hrvaški policaji – a vse skupaj ni nikomur koristilo.

Hrvaški se nikamor ne mudi, saj lahko v EU vstopi tudi z neurejeno mejo. Tak precedens je postavila prav Slovenija. Janša pa je v položaju, ko enostavno mora rešiti vprašanje meje – najprej zato, da bo naše vsevišnje predsedovanje EU vsaj navzven izgledalo brezmadežno, po drugi strani pa Janša nujno potrebuje vsaj en politični uspeh. Ne pozabimo tudi na notranjepolitično tiktakajočo prisluškovalno bombo, ki mu jo je podtaknil Tone Rop. Janša se bo iz te zanke rešil samo tako, da bo vprašanje meje spravil z dnevnega reda – bati se je le, da pri tem ne bo gledal na ceno. Mimogrede: Če bosta Janša in Sanader dejansko dosegla dogovor, bodo mnogo v tem videli ultimativni dokaz, da sta dejansko prav onadva kuhala čorbo incidentov.

Osnovna bojazen je torej ta, da bo Janša zaradi časovne in politične stiske pristal na dogovor, ki bi bil za Slovenijo neugoden. Slovenija pač mora imeti dostop do odprtega morja – karkoli manj od tega bi bil težak poraz. Že tako ali tako bo imel Janša zaradi pristanka na arbitražo težave z SLS, ki je že zavohala novo priložnost da lastnoročno ubrani domača slovenska ognjišča, ter brani vsako ped slovenske zemlje – po možnosti do zadnje kaplje Janševe politične krvi. Pri vprašanju meje je namreč SLS izjemno nezanesljiv partner – kar spomnite se, kako je Janez Podobnik leta 2004 teatralno padel čez ograjo, Hrvati pa so ga potem v skrajno sovražni potezi Slovenije – izročili Sloveniji, namesto da bi ga obdržali.

Trenutno torej spremljamo eno največjih Janševih političnih kockanj – v vsakem primeru se bo ponovno vpisal v slovensko zgodovino, kamor je že vpisan tako z zlatimi, kot s temno-črnimi črkami. Zaradi vseh nas je upati, da bodo tokrat črke spet zlate.

Kajti sicer se prav lahko zgodi, da bo konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

[coolplayer]
ftp://217.72.76.71/prispevki/20070827_komentar.wma
[/coolplayer]