Praslovan (saj po novem letu bolje bo)

Spoštovani! Ko je vlada, predvsem v podobi premiera Boruta Pahorja omahovala pri odločitvi, ali podpreti projekt organizacije evropskega košarkarskega prvenstva 2013 v Sloveniji ali ne, se je v splošno smer Gregorčičeve ulice usul plaz kritik, češ, kaj nekaj mencajo, saj je vendar jasno, da je projekt dober. No, niti 24 ur ni bilo treba čakati, da so se že pojavili prvi dvomi, ali ne gre pri vsem skupaj zgolj za metanje denarja stran.

A ta »bi-ne-bi« sindrom seveda ni nov. Lahko smo ga videli pri gradnji kompleksa v Stožicah, kjer je veljal praktično nek družbeni konsenz, da sta nova dvorana in stadion potrebna, ko pa je bil v igri denar, so kar naenkrat vsi po vrsti začeli gledati v zrak in nekaj žvižgati. Še bolj zanimiva pa je bila anketa časnika Delo pred dobrimi desetimi dnevi, ki je pokazala, da je kar sedemdeset odstotkov Slovencev naklonjenih uporabi »zelene« energije, hkrati pa jih skoraj enak odstotek podpira gradnjo šestega bloka šoštanjske termoelektrarne.

Seveda bi bilo najlažje za vse skupaj nekoga okriviti. Ali pa se vsaj strinjati, da je stvar zavožena do konca in da se pravzaprav ne splača truditi. A država ni računalnik, ki bi ga bilo moč resetirati ali računalniška igrica, kjer bi se lahko vrnili na shranjeno pozicijo in zadnjih par potez odigrali ponovno. In ker to ni mogoče, nekateri predlagajo kar – resetiranje ljudstva.

Če odmislimo orwellowske asociacije, ki se ob takšnem stavku vsiljujejo kar same, oboje (tako želje po tem ali onem resetu kot sindrom »bi-ne-bi«) kaže predvsem na to, da a) z državo še vedno delamo kot svinja z mehom, b) celotna družba, tako volicvi kot voditelji še vedno živijo v iluziji, da obstajajo hitre in znane rešitve trenutnih problemov in c) da nihče od naštetih za navedeno ni pripravljen prevzeti odgovornosti.

Nekateri se sprašujejo, ali je šla vsa stvar po gobe leta 2008 z izvolitvijo Pahorja. Spet drugih ta datum prestavljajo v leto 2004 na dan, ko je bil izvoljen Janša. Tretji ga vidijo že leta 1991, ko smo dobili državo, četrti v davnem letu 1945, ko so zmagali »ta rdeči«, Zoran Predin pa ga v Praslovanu vidi v trenutku, ko smo preplavali tisto rusko reko.

A dejstvo je, da smo tu, kjer smo, in da je edina pot od tu dalje. Noben reset, nobeno vračanje nazaj, nobene bližnjice naprej ne bodo pomagale. Treba je, kot je nekoč dejala kraljica Viktorija, stisniti zobe in misliti na Anglijo. In upati, da bo – kot je pel Domicelj – po novem letu vendarle bolje.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil človek lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.