Samokritika tovariša Janše

Spoštovani! Kongres Janševe SDS, ki je ta teden potekal v Ljubljani, je pokazal dvoje. Prvič, da sta Janša in njegova stranka končno spoznala, da sta volitve izgubila v Ljubljani. In drugič, da v vodilnim politikom v tej državi obupno primanjkuje dobrih idej.

Pojdimo po vrsti. Janševa vlada je bila prva, ki je začela krožiti po Sloveniji, sestankovati v regionalnih –hm- prestolnicah in bojda dobivati informacije s terena iz prve roke. Seveda je bilo očitno, da pripravlja teren, najprej za lokalne, nato pa za parlamentarne volitve. Račun se ji je skoraj izšel, zalomilo pa se je v Ljubljani, ki se je je Janševa ekipa izogibala kot hudič križa.

Rezultat je znan. Ker mu je očital tistih 60 milijonov evrov, je Zoran Janković, Janševa politična nočna mora, močno pripomogel k nadstandardni volilni udeležbi v prestolnici in posledično k ustoličenju Boruta Pahorja za šefa vlade. Po novem je Slovenska demokratska stranka Ljubljano prepoznala kot center Slovenije in bo, kot kaže, velik del svoje pozornosti posvetila prestolnici.

Nasploh se govor šefa SDS bere kot partijska samokritika tovariša Janše. Tako je predsednik stranke povedal, da so se razlogi za krizo skrivajo v »trošenju preko svojih zmožnosti. Več izpustov toplogrednih plinov, kot jih planet lahko prenese in več kreditov za nakupe, kot smo jih sposobni poplačati.« Prekleto res! Začelo se je v mandatu Janeza Janše, ko se je zunanji dolg Slovenije močno povečal in je tudi država odkrila čare življenja na puf.

Nadalje Janša vlado svojega naslednika opozarja, da na izzive krize odgovarja na osnovi predvidevanja, da je kriza kot prehodna nevihta, ki bo slej ko prej minila in da bo v gospodarstvu po njej vse tako kot pred njo. Janša dodaja, da je to popolnoma napačna presoja. Točno! Iz Janševih ust redko slišimo bolj točen stavek. In to od taistega Janše, ki je še tik pred volitvami z arogantnim zametkom nasmeška na obrazu kazal kobajagi brilijantno, s pufi financirano gospodarsko rast, ter opozicijo spraševal od kje jim ideje o krizi.

Lepo je, da Janez Janša končno pometa pred lastnim pragom. Motijo ga medijski monopoli. Končno društvo novinarjev, Mirovni inštitut in podpisniki peticije 571 niso več osamljeni! Dol z medijskimi monopoli, vpije Janša. Začnemo lahko s tistimi, ki jih je pomagal sam ustvariti. No, resnici na ljubo, medijskih monopolov v Sloveniji ravno ni, so pa oligopoli, ampak od nekdanjega predsednika vlade res ne moremo pričakovati podrobnega poznavanja ekonomske terminologije.

Toliko o samokritiki. Druga trditev z začetka tega teksta je bolj zaskrbljujoča. Tudi Janši in SDS primanjkuje idej o tem, kako voditi državo. Janša je namreč v maniri najbolj okostenelih jugoslovanskih aparatčikov za odpravo ekonomskih težav predlagal politične ukrepe, v obliki desetih točk za spremembo ustave.

Problemi, ki jih je Janša izpostavil v teh točkah Janša so dejansko problemi, ki se jih bo morala oblast – katerakoli že – enkrat lotiti. A pokrajinizacija Slovenije, sodni zaostanki, predčasne volitve, obvezna srednja šola in bolj učinkovita izvršna veja oblasti, referendumske težave, svoboda govora in odnos do preteklosti imajo z ekonomsko krizo skupnega približno toliko kot topla morska voda s seksom. Nič. Vse skupaj spominja na serijo »administrativnih ukrepov«, ki so jih sprejemale jugoslovanske socialistične vlade od Milke Planinc do Branka Mikulića.

Po drugi strani pa je manever tipično Janšev, pač po sistemu »nekaj je treba storiti«. Ali pa vsaj petdeset riti.

V gužvi in nestabilnosti, ki se obeta celemu svetu, se lahko izvede marsikak politični trik. Tako se lahko predlagane spremembe ustave hitro izrodijo v dejansko odpravo nadzorne vloge parlamenta nad delom vlade, do česar lahko pride s povečanjem pooblastil vladi in uvedbo možnosti predčasnih volitev, s spremembamo 39. člena in prepovedjo poveličevanja vseh totalitarizmov, pa v omejevanje svobode govora in revizijo zgodovine, saj je popolnoma jasno, da Janšo in SDS moti samo en totalitarizem, medtem ko sta do ostalih neverjetno benevolentna.

Pri tem je simptomatično, da je sprememba ustave na področju varovanja okolja, edina od predlaganih, ki jo velja resnično podpreti, na zadnjem, desetem mestu.

Janez Janša je v svojem govoru pribil, da je Slovenijo mogoče voditi bolje. To v času vladavine Boruta Pahorja resnično drži. Še bolj pa je držalo v času vladavine Janeza Janše, ki je bil, ne pozabimo, na premierskem položaju še pred šestimi meseci. Vlada Boruta Pahorja zaenkrat res nima nekih hudih idej o tem, kako iz krize. A hkrati ni popolnoma nobenega razloga, da bi Janezu Janši verjeli, da je v zadnjih šestih mesecih dobil cel kup novih idej, potem ko je v štirih letih zavozil, kar se je zavoziti dalo.

Janšev govor v svojem bistvu kaže klasično marksistično dialektiko: odlična analiza, ki ji sledijo naravnost škandalozni predlogi sprememb.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

foto: www.sds.si, Radio KAOS