Strašne pravljice

Spoštovani! Prvi odzivi na petkov domnevni poskus atentata na Boruta Pahorja so si bili praktično enotni. Menda so se odnosi med državama tako zelo poslabšali, da se že najdejo posamezniki, ki želijo težave reševati na “stari” način, se pravi z nasiljem, atentati in podobnimi prijemi, ki so se v preteklosti izkazali za tako zelo učinkovite, ko je bilo treba zanetiti oborožene spopade in celo vojne. Enačba je enostavna: Državi se pač ne znata zmeniti, stvari so vedno slabše, gospodarska kriza je tu, izhoda ni, politiki se vrtijo v začaranem krogu frustracij, na koncu nekomu pač poči film in se odloči, da bo stvari uredil po svoje, nakar izbruhne celo sranje. Še dobro, da imamo tu schengenski režim, utelešenje Velikega brata, ki nadzoruje vsakogar izmed nas, da lahko loči potencialne teroriste od nedolžnih državljanov.

Da ne bo pomote: Ko je Josip Zagrajski iz žepa potegnil ročno bombo in jo aktiviral, je bila nevarnost še kako resnična in resnično smo lahko ponosni na policista in njegove kolege, ki so preprečili najhujše. To kaže, da slovenska policija zna in zmore ščititi državo in njene državljane, ko je to potrebno. S tega vidika je po eni strani tudi razumljiva reakcija policijskih enot, ki so vlak, na katerem je bil Zagrajski, po prihodu v Ljubljano obkolile in preverile trditev, da so na vlaku njegovi pomagači. Če tega ne bi storili in bi res kaj razneslo, bi bilo zares hudo, tako glede na človeške žrtve, kot z vidika iskanja odgovornih za napako.

A hkrati je popolnoma možno, pravzaprav celo zelo verjetno, da vsi po vrsti pri tem incidentu zamenjujo vzrok in posledico. Josipa Zagrajskega bi schengenski sistem zaznal ne glede na trenutno stanje odnosov med državama. Prav tako bi hrvaški vojni veteran z duševnimi težavami zelo verjetno bombo potegnil v vsakem primeru. In pogumni slovenski policisti bi – v to smo lahko prepričani – ravnali enako. A če ne stvar ne bi zgodila v času, ko je na južni strani Kolpe Slovenija kriva praktično za vse hrvaške težave in ko na severnem bregu Hrvaško gledajo kot na samopašno in argonatno državico, ki želi diktiraki pogoje članstva v veliki EU, potem bi bil incident ta konec tedna zgolj to. Incident.

A v medijski gonji ene države proti drugi seveda še tako obskurno dejanje duševno motene osebe dobi politični kontekst in – v našem primeru – postane poskus atentata. Pa čeprav je bil premier Pahor ta konec tedna varno spravljen na Rogli, kjer so se menda dogajali politični in kadrovski atentati druge vrste. A to, da je bila domnevna tarča atentatorja več kot sto kilometrov oddaljena od Ljubljane, končne postaje Josipa Zagrajskega, seveda takoj postane nepomembno, premier pa se v trenutku iz strankarskega voditelja, ki mu stvari uhajajo iz rok, prelevi v državnika, ki je praktično preživel poskus atentata. Nekonsistentnosti v medijski in piarovski sliki, ki nam jo dostavljajo zadnje tri dni seveda nikogar ne zanimajo.

Josip Zagrajski ni hrvaški Gavrilo Princip, Borut Pahor še zdaleč in najvojvoda Ferdinand in petkov incident nikakor ni bil poskus atentata. Hrvaški vojni veteran ni terorist, pač pa človek ki več kot očitno potrebuje kvalificirano psihiatrično pomoč. Če kaj, potem je petkov poskus napada resnično pokazal le to, da schengenski sistem deluje in da oskrba vojnih veteranov na Hrvaškem prekleto šepa. Vse ostalo so le pravljice, s katerimi mediji in politika strašijo državljane, preden gredo spat.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.