V jok in na drevo

Burleska v šentviškem predoru je prejšnji teden dosegla tragikomične razsežnosti, ki kažejo, da moralna komponenta v politiki in velikem delu gospodarstva ni šla samo rakom žvižgat, pač pa jim že dolgo igra kar celo simfonijo.

Za kaj gre? Časovno gledano gre za nezadržno željo politike, da odpira ceste, mostove, tunele, nadvoze, podvoze, priključke, zaključke in ostale gradbene domneve. Rezanje trakov pomeni poceni politične točke, še posebej pred volitvami. In kadar je ta želja prevelika, se dogaja, da se išče bližnjice in ceste odpira prezgodaj, na silo in prehitro.

In potem, ko se izkaže, da je izvajalec – po domače povedano – državo »nategnil na suho« in ji kot suho zlato prodal »škart robo«, se pravi, da s stropa pade prva kepa protipožarnega ometa, urava DARSa in pristojni minister planeta v jok in na drevo, in šele ko se to zgodi drugič, ugotovita, da morda res ne bo šlo brez odstopa.

A ravno tu se pokaže prej omenjeno žvižganje rakom. V normalni državi bi tako minister kot vodstvo državnega DARSa odstopila dan po prvem zaprtju predora. Zakaj? Zato, ker so 1. julija popoldne zagotavljali kako je ta predor »oh in sploh« in kako vsi upajo, da bodo neprijetne zgodbe čimprej pozabili, še isti dan pa je predor že zaprt. No, tudi ko se zgodi druga prometno-gradbena nesreča, DARS in minister ne odstopita, ampak ponudita odstop. Kar ni isto.

Odstop namreč pomeni proaktivno in brezprizivno dejanje, medtem ko ponujeni odstop zgolj pomeni metanje vročega kostanja v naročje tistemu, ki je odstopajočemu mandat podelil. Oziroma, tako bi bilo v normalni državi. V Sloveniji je pač tako, da ustavna in politična razmerja med nosilci oblasti tudi po sedemnajstih letih demokracije nekaterim še vedno niso jasna. Minister za promet Radovan Žerjav je dal svoj mandat na razpolago predsedniku vlade Janezu Janši. Kot kaže, je minister pozabil, da ga je na to mesto imenoval parlament in ne premier Janša. Zato bi moral svoj odstop ponuditi poslancem.

Po drugi strani pa je res, da je – morda nenamerno – minister Žerjav premiera Janšo spravil sila neugoden položaj. Namreč: je premier sprejme odstop ministra, bo to pomenilo hudo kršitev pristojnosti, saj – kot rečeno – ministre razrešuje tisti, ki jih imenuje, to pa je državni zbor. Če pa odstopa ne sprejme, to pomeni, da prevzema odgovornost zaprtje šentivškega predora. Premier se je zaenkrat omenil na izjavo, da je Žerjav najboljši prometni minister doslej, kar – roko na srce – ni največja pohvala na svetu, saj s prometnimi ministri ta država doslej res ni imela sreče.

Zdi se, kot da želi politika karseda omejiti – kot se zadnje čase rado reče – kolateralno škodo, ki se ji kot bumerang vrača zaradi prezgodnjega odprtja predora. In kot že tolikokrat bo verjetno letela uprava DARSa, minister pa – tudi če bo dejansko zbral pogum in odstopil sam od sebe – ne bo zapustil stolčka, saj ni verjetno, da bi mu premier našel zamenjavo mesec dni pred volitvami.
In na koncu se človek še vpraša, kam s tistimi, ki so predor gradili. Marsikdo bi dejal, da je čas da šefa SCT Ivana Zidarja spravijo nazaj za rešetke, a spet pridemo vprašanja v kakšni državi pravzaprav živimo. Zidarja so zaprli v neki pokvečeni kobajagi akciji ki naj bi razkrila korpucijo pri gradnji letališkega stolpa, pa zato, ker je v prostem času kofetkal s tožilcem, ko pa njegovo podjetje kot izvajalec zavozi resnično pomembne projekte, se ne zgodi – nič. Minister Žerjav grozi z vnovčenjem bančnih garancij, to je vse.

Če je SCT res tako zanič podjetje, se človek vpraša, zakaj ga DARS bolj ali manj neprestano izbira za graditelja cest. In če SCT pri gradnji res išče bližnjice in načine, kako bi državo čimbolj ožel, se človek vpraša, zakaj DARS in država tega ne znata preprečiti. Konec koncev – karkoli si že mislite o SCTju, slednje je zasebno podjetje, katerega glavni interes je vendarle čim večji dobiček ob čim manjših stroških. In če lahko SCT pazi na svoje interese – zakaj tisti, ki upravljajo z državo ne morejo paziti na državne interese? Pravzaprav se postavlja vprašanje, ali res ne morejo paziti na državne interese. Še posebej pri predoru Šentvid se zdi, da država enostavno nočejo. In spet smo pri tistem – v kakšni državi pravzaprav živimo…

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *