Vnaprejšnje obsodbe

Spoštovani! Ta teden bo v parlamentu sila zanimivo. Parlamentarci bodo na istem zasedanju odločali o zakonu o izbrisanih, družinskem zakoniku in ustavni obtožbi zoper predsednika Danila Türka. Teme, ki so močno razpihale žerjavico tako na levem, kot na desnem polu imajo eno skupno točko: človekove pravice.

SDS in SLS predsednika Türka obtožujeta kršenja nič več in nič manj kot štiriintridesetih členov ustave oziroma bolj ali manj celotnega drugega poglavja tega dokumenta. Vse to, ker je podelil srebrno državno odlikovanje zadnjemu socialističnemu sekretarju za notranje zadeve Tomažu Ertlu.

Na tem mestu je verjetno treba ponoviti, da Türkova poteza verjetno res ni bila najbolj modra. Prav tako težko pritrdimo Alešu Leku Guliču, predsedniku sveta LDS, ki je dejal, da gre za zlorabo instituta ustavne obtožbe. Ne glede na vse ima opozicija pravico, da takšno obtožbo vloži. A tu se zadeva zaplete.

Opozicijo neskončno skrbijo človekove pravice, ki naj bi jih Türk posredno prizadel s tem, ko je odlikoval Ertla, ki je kot republiški sekretar formalno načeloval tajni politični policiji UDBa in ki je – verjetno to ni nepomembno – podpisal nalog aretacijo Janeza Janše leta 1988. Slišijo se celo mrmranja o izdajstvu države.

Hkrati pa taista opozicija besno nasprotuje ureditvi statusa izbrisanih, velikega madeža kršenja človekovih pravic, zaradi katerega bi se marsikdo lahko vprašal, v čem je oblast v demokratični Sloveniji boljša od tiste za časa socializma, saj sta obe oblasti, tako tista, ki je Janeza Janšo zapirala, kot tista, v kateri je bil Janša minister, flagrantno kršili človekove pravice.

SDS se pri ustavni obtožbi sila rada sklicuje na sodbo ustavnega sodišča, ki govori o tem, da je UDBa kršila človekove pravice. Še v isti sapi pa sodbe taistega sodišča o tem, da je država Slovenija kršila človekove pravice izbrisanih mirno spregleda, kot da ne obstajajo. Še več! Zaradi izbrisanih ustanavlja preiskovalne komisije, dokazuje, da so bili izbrisani vsi po vrsti izdajalci zaslišuje nekdanje in aktualne ministre in ugotavlja, koliko odškodnine bo morala država Slovenija plačati in kdo za vraga je to sploh dovolil.

Skratka. V primeru Türk je narodno izdajstvo že posredno kršenje človekovih pravic, v primeru izbrisanih pa je poprava neposredne kršitve človekovih pravic ščitenje narodnih izdajalcev. Očitno sta oba pojma, tako »narodno izdajstvo«, kot »človekove pravice« sila prilagodljiva.

Podobno bi lahko rekli za pojma »odškodnina« in »pravna država«. V primeru napada bulmastifov je dejstvo, da leta 2006 napadeni Stanislav Meglič še ni dobil odškodnine totalna odpoved pravne države. V primeru petdindvajset tisoč ljudi, ki so bili izbrisani davnega leta 1992, pa bi bila kakršnakoli odškodnina – uganili ste – totalna odpoved pravne države.

In za konec nam seveda ostane še družinski zakonik. Tudi tu imamo vprašanje človekovih pravic in sodbe ustavnega in drugih sodišč, ki so že večkrat povedala, da se v demokratični družbi ljudi pač ne more razlikovati po kateremkoli kriteriju. A v tem primeru opozicija ne presliši samo sodb ustavnega sodišča, pač pa kar naravnost zanika vladavino prava in jo zamenja z vladavino »naravnega« reda, reda, v katerem je naravno biti zgolj heteroseksualno usmerjen, kjer tradicionalna družina z moškim, žensko in tremi otroci naravno ustvarja poštene in bogaboječe državljane, ki bodo še naprej varovali »naravni« red v katerem ne bo prostora za istospolno usmerjene, za izbrisane, za drugače misleče in za brezbožnike. Vsi ti so po »naravnem« redu že vnaprej obsojeni na obrobnost, na kateri bodo preživeli zgolj zaradi lepšega, da bo tudi »naravni« red navzven dajal privid demokratičnosti.

In ravno tu je težava. Ustavna obtožba v bistvu ni obtožba, ampak je vnaprejšnja ustavna obsodba. Nasprotovanje rešitvi vprašanja izbrisanih ni varovanje nacionalnih interesov ampak je vnaprejšnja obsodba z izdajstvom države. In nasprotovanje družinskemu zakoniku ni skrb za tradicionalno družino, pač pa je vnaprejšnja obsodba istospolnih na drugorazredne državljane.

V takšnih primerih je ponavadi tako, da če se dejstva ne skladajo s teorijo, toliko slabše za dejstva. Za to lahko z veliko gotovostjo napovemo, da bo, ko te vnaprejšnje obsodbe ne bodo dobile potrditve na za to pristojnih organih, sledil še poziv k menjavi teh istih organov.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.