Dihajmo skupaj

Spoštovani!

Ljubljana se je prejšnji teden predstavljala na mednarodnem nepremičninskem sejmu v francoskem Cannesu. Ena od dveh največjih tovrstnih prireditev na svetu – mimogrede: obe potekata v tem francoskem letovišču – je bila gotovo priložnost da belo mesto pokaže, kaj zna in v katero smer se bo razvijalo. Ali je bila priložnost dobro izkoriščena ali ne, bomo verjetno videli na naslednjem natečaju za gradnjo katerega od ljubljanskih projektov, ko bo jasno, koliko tujih investitorjev se je prijavilo. Spomnimo, na razpis za gradnjo stožiškega štadiona se je kljub začetnemu interesu prijavil zgolj en tuj konzorcij, pa še ta je ponudil ceno, ki je bila globoko pod minimalnim zneskom.

Nekaj je res: velikih projektov v Ljubljani v prihodnjih petnajstih letih ne bo zmanjkalo. Od Stožic do Stanežič, od Tobačne do treh akademij, priložnosti ne bo manjkalo. A prestolnica s temi projekti konkurira na velikanskem trgu in če naj bo Ljubljana res najlepše mesto na svetu, potem bo potrebovala prvovrstne investitorje, ki bodo izvedli prvovrstne projekte za katerimi stojita župan Janković in podžupan Koželj.

V zadnjem času poslušamo več kot pravilne ocene, da se v Ljubljani v zadnjih treh desetletjih ni nič pomembnega zgradilo, kaj šele da bi bil dosežen kakšen urbanistični napredek. In prav zato, ker smo bili priča tridesetletni razvojni luknji se napovedani projekti zdijo še bolj prelomni, da ne rečemo celo revolucionarni.

Župan Zoran Janković je prepričan vase in v svojo ekipo in s tem slednji daje prepotrebno politično zaslombo, pomanjkanje katere je tudi prispevalo svoj delež k razvojnemu zastoju. A ta zastoj je očitno marsikoga uspaval in taki ljudje se zdaj ne znajdejo najbolje v novem vrtincu dogajanj. In to je pravi razvojni izziv Ljubljane: v debato o prihodnosti Ljubljane zajeti čim širši krog javnosti.

To seveda ne pomeni, da se ta debata ne odvija, konec koncev bo strateški razvojni načrt čez dober mesec prišel v javno razpravo. A primer garaže pod tržnico je lahko učna ura vsem. Leto dni je trajalo, da sta se civilna iniciativa Tržnice ne damo in mestna oblast začela vsaj približno pogovarjati. Krivda za to leži na obeh straneh. Pri civilni inciativi zato, ker je raje zlivala politično motivirano gnojnico po županu kot pa iskala alternative, pri županstvu pa zato, ker bi se kljub vsemu morali še bolj potruditi za začetek dialoga, saj so vendar močnejša stranka v tej debati.

Odnos javnosti do investicij je namreč pomemben faktor pri privlačnosti Ljubljane za tuje investitorje. Mesto in njegovi prebivalci morajo namreč sprejeti nove objekte in z njimi dihati. Morda bo šlo vse kot po maslu, a za mesto bi bilo dobro, če bi se to vključevanje začelo še pred začetkom posameznega projekta. Če bi civilne iniciative nenadoma dosegle neko kritično maso, bi se kaj lahko zgodilo, da bi ljubljanski projekti postali manj privlačni za tuje investitorje. Kar pa ne bi bilo dobro za mesto, za župana in nenazadnje tudi za tiste, ki bi tem projektom nasprotovali.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc