Prešernova nagrada Mateji Rebolj in Kostji Gatniku

Sinoči so v Cankarjevem domu že triinšestedestič podelili Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada; Komaj dvajsetič v zgodovini izbiranja in priklanja največjim umetniškim dosežkom naroda pa jo je dobila ženska. In to je bi eden pomembnejših poudarkov slavnostne govornice in lavreatke, plesalke Mateje Rebolj, ko se je v imenu obeh najvišje nagrajenih, nagrado za življenjsko delo je dobil tudi Kostja Gatnik in šestih dobitnikov nagrade Prešernovega sklada zahvaljevala za izkazano čast.

Poudarila je tudi, da je balet v Sloveniji na visoki tehnični in umetniško-izvedbeni ravni, kar je utemeljila z odmevnostjo našega baleta v mednarodnih razmerah in pri tem citirala pohvalno kritiko strokovne revije Dance Europe. Kot primer je navedla nedavno – tudi v Ljubljani postavljeni balet Bajadera.
Baletni opus Mateje Rebolj se bere kot koncept, k čemur so pomembno prispevali projekti Dragana Živadinova, v katerih jih je angažiral in ki bodo s takimi ustvarjalci prej ko slej presegli omejitve, ki jih postavlja zemeljska gravitacija. Kostja Gatnik, drugi letošnji dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, je posegel na različna področja, od slikarstva, grafičnega oblikovanja in ilustracije do fotografije.

Dobitniki nagrade Prešernovega sklada pa so umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj, igralec Peter Musevski, skladatelj Aldo Kumar, igralka Barbara Cerar, pisatelj Andrej Rozman Roza in plesalka Maja Delak.

Glavni letošnji dogodek, proslava državnega praznika Dneva kulture in Prešernovega dne sta je postavil režiser Marko Sosič, vsebino pa je oprl na ljubezenske verze Milana Jesiha. Tokrat so podelitev opravili po koncu umetniškega programa in vodstvo upravnega odbora Prešernovega sklada je poskrbelo za nenavadnost: namesto običajnega poročila smo slišali le uvodno napoved, pravzaprav moderiranje predsednika Jaroslava Skrušnya, ki je napovedal glavnega govornika – predsednika nacionalnega sveta za kulturo Mirana Zupaniča. Kolikor smo lahko zvedeli,sta se za tak nastop odločila mimo dogovora na upravnem odboru. Uveljavljeni scenarist in režiser Miran Zupanič pa je z neprizanesljivo ostrino do oblasti – če smo ga prav razumeli – do vseh oblastnih posadk v minulih 18, 19-ih letih – ponudil v razmislek tudi iztrgek, torej citat iz intervjuja, ki ga je Radiu KAOS lani dal filozof, profesor dr. Slavoj Žižek, ko je v delu, kjer je govoril o razmerju med kulturo in umetnostjo in dosežkih, zlasti mednarodni veljavi slovenskih umetniških dosežkov med drugim dejal: “Po mojem bi bila največja usluga slovenski umetnosti, če bi – zdaj prihaja na dan moja teroristična plat – pod Cankarjev dom, ko so tam zbrani vsi kulturniki, podstavili veliko bombo, tako da bi vse razneslo in bi jih bilo, če rečem tako zelo neokusno, še več kot v tisti jami, ki so jo nedavno odkrili, nato pa bi jih lepo, dostojno pokopali. Potem bi mogoče nastalo kaj dobrega.”). Zupanič je podčrtal, da v vsem tem času ni bila odpravljena niti ena sama bistvena ovira, ki duši umetniško ustvarjalnost.

In ali lahko potemtakem »spoštujemo umetnost, umetnika in občinstvo? Kajti brez našega spoštovanja je Prešernova proslava komaj kaj več kot prazno obredje. Samo mi ji lahko damo pravo vsebino.«