Arhitektura, kemija in čiščenje bronastih spomenikov

Ciniki bi menda rekli, da se kemija in arhitektura srečujeta pri čiščenju bronastih spomenikov. Resnica je seveda drugačna in dosti bolj zanimiva. To smo lahko ugotovili tudi v tokratni oddaji Kaj ima Noordung opraviti s Čmrljem, v katero je Andrej Pengov povabil rektorja ljubljanske Univerze in vrhunskega kemika prof. dr. Staneta Pejovnika, ter arhitetka Andreja Hrauskyja, predsednika Društva arhitektov Ljubljane in Zveze društev arhitektov Slovenije, ter enega največjih poznavalcev Plečnikove arhitekture.

Za predvajanje posamezne rubrike kliknite na sliko spodaj.

Različne zanstvene vede, discipline so v različnih družbenih obdobjih različno v ospredju zanimanja in tudi družbrne veljave, moči. Kdaj je kemija prevzela vodilno vlogo? Z razgradnjo snovi v nafti, kar je omogočilo nastanek plastičnih mas pred debelimi desetletji ali prav v tem času, ko kemiki “skrbijo” za naše zdravje (zdravljenje) tako intezivno kot že dolgo ne ali ko nam “čarajo” snovi za pridobovanje električne energije? Dr. Pejovnik se namreč strokovno ukvarja prav z razvojem gorivnih celic, ki obetajo, da bodo vendarle prekinile začaran krog odvisnosti od nafte, v katerem se je znašla naša civilizacija.	Včasih tudi umetnost stopi ob stran znanosti. Najučinkoviteje takrat, kadar ni nujno del etablinarnih ved in disciplin. Skupaj pa ti dve dejavnosti, podkrepljeni z razvijajočim se in metološko utemeljenim znanjem lahko segata “po zvezdah”. Kaj se bo moralo še zgoditi, da bi se ta “včasih” ponovil? In predvsem: Kaj imata (ali bi morali imeti) znanost in raziskovanje opraviti na polju arhitekture kot stroke, ne le kot (nemalokrat) umetniške discipline?	Na prvi pogled se zdi, da je v arhitekturi pravzaprav dosežena visoka strokovna raven, ki je nekakšen “izvleček”, “iztisk”, “ekscerpt” ali morda celo samo cehovsko zakrožen in s stroko zaščiten izvleček gradbeništva. Opeka je pač opeka, brik, iz katerega koli gradbenega gradiva, materiala, ki jo je treba pač ustrezno zložiti, da je gradnja potem ustreza namenu. Kako na to gleda Andrej Hrausky in kaj opredeljuje arhitekta kot umetnika, kje preneha njegovo graditeljsko, “zidarsko”, tehnično, morda tudi tehnološko poslanstvo? Kdaj zgradba ali kak drug poseg prostor postane umetnina, če sploh?