Se bo levica (spet) ustrelila v koleno?

Spoštovani!

Odločitev Boruta Pahorja, da bo poskusil postati novi premier je levi pol slovenske politike relativno pričakovano pahnila v obdobje ponovnega iskanja – recimo temu – kompatibilnega predsedniškega kandidata. Naenkrat sta se pojavila dva bolj ali manj kredibilna kandidata. Danilo Türk je sicer neke vrste večni kandidat, ki je bil že večkrat predviden kot tehnokratska rešitev za zunanjega ministra – in to tako na levi, kot na desni strani politike, kar je kvaliteta, ki jo ima malo slovenskih politikov, saj se naši predstavniki ljudstva navadno kot pijanec plota držijo takšnih ali drugačnih okvirjev, ki jih delajo dolgočasne in nezanimive.

becks.jpg

Po drugi strani pa so se z izstopom Boruta Pahorja iz predsedniške tekme na zadnje noge postavili tudi pri LDSu, kjer očitno želijo ohraniti (ali pa ustvariti) moment vračanja na pota stare slave s tem, ko so – vsaj zaenkrat to še velja – prepričali Mitjo Gasparija, da kandidira za šefa države. Marsikdo bo seveda rekel, da se bodo morali pri LDS najprej ponovno naučiti hoditi preden bodo lahko ponovno tekli, a konec koncev je takšna poteza stranke razumljiva, saj so bili že globoko v tistem delu telesa, kamor sonce ne posije in nujno je, da ponovno začnejo kazati videz resne stranke.

Tega se očitno zaveda tudi Pahor, ki je že v osnovi pristal na možnost, da levica v prvem krogu volitev nastopi z dvema kandidatoma, pri čemer je podpora enemu kandidatu v drugem krogu pravzaprav logična. Volivci levice bi »svojega« kandidata v drugem krogu verjetno podprli tudi brez izrecnega navodila iz »centrale«. Če bo do drugega kroga sploh prišlo.

Lojze Peterle se namreč iz dneva v dan kaže kot vedno močnejši kandidat. Že pol leta je neprestano na terenu in prav nič ne skriva dejstva, da je sredi predsedniške kampanije, čeprav se ta uradno začne šele jeseni. S tem, ko je odigral briljantno otvoritev na desni strani političnega šahovskega polja je stranke desnice dobesedno prisilil, da so ga podprle – pri Janševih so sicer nekaj škrtali z zobmi, a na koncu so ugotovili, da je tako še najbolje. Ker je bil Peterle zadnja leta izločen iz blatnega peskovnika, ki sliši na ime slovenska politika, je prečka na letošnjih volitvah postavljena izjemno visoko.

Tega se očitno zavedajo tudi na levici, saj sta tako Türk kot Gaspari dovolj neomadeževana – oziroma, bolj natančno – Türk je neomadeževan, Gaspari pa je tudi požel dovolj simaptij med političnim umorom, katerega žrtev je bil ob izteku mandata guvernerja, da na desnici proti njemu nimajo kakšnega učinkovitega orožja.

A če bolj natančno pogledamo, je pravzaprav vseeno, ali na levici sproducirajo enega kandidata ali dva. Če bo Lojze Peterle dobil več kot polovico glasov že v prvem krogu, bodo vsi nadaljni dogovori postali zgolj akademske narave. Če pa bo vendarle prišlo do drugega kroga v predsedniškem maratonu, ki traja že od lanskega novembra, bodo volilci slabšega od obeh kandidatov levice pač podprli tistega, ki bo šel skupaj s Peterletom v drugi krog. A ker ima slovenska politična levica nenavadno sposobnost, da se ustreli v koleno takrat, ko ji gre najbolje, je seveda popolnoma možno, da se bodo skregali med seboj in tako odvrnili ravno dovolj volivcev, da se bo Lozje Peterle lagodno sprehodil do predsedniške pisarne. Konec koncev – in roko na pljuča – že zdaj deluje dovolj predsedniško.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *