Unfollow, block (*)

Spoštovani! Portal sitweet.com, ki spremlja slovenski del družabnega omrežja Twitter, je danes dopoldne objavil zapis, češ da je bilo v zadnjem tednu ustvarjenih več sto uporabniških računov, katerih lastniki so začeli slediti nekaj politikom, pri tem pa sploh ne objavljajo lastne vsebine. Upravljavci portala za prihodnje tedne napovedujejo malo bolj poglobljeno analizo tega pojava, a glede na dogajanja v zadnjem tednu, ter na podlagi dosedanjih izkušenj ni težko ugotoviti, za kaj pravzaprav gre.

Prijem je dobro znan s komentatorskega dela »slovenskih internetov«, kjer se uporabniki z bolj ali manj hecnimi nadimki obmetavajo s strankarsko obarvanimi mnenji, za katera se že na daleč vidi, da so bila namesto v njihovih glavah vsaj v grobem oblikovana v strankarskih štabih pod bolj ali manj strokovnim vodstvom raznih spin-doktorjev in katerih namen je predvsem ponavljanje enega in istega stališča. Ali pa laži, odvisno od tega, ali se s stališčem v osnovi strinjate ali ne.

Potem, ko so to storili mediji, so Twitter odkrili tudi politiki. Dobro, nekateri na njem “visijo” že nekaj časa in so si med okoli deset tisoč Slovenci na tem omrežju tudi ustvarili nek ugled. A šele potem, ko je svoj račun na Twitterju odprl prvak SDS Janez Janša, kak teden za njim pa tudi predsednik Zares Gregor Golobič, je vsa stvar dobila resen pospešek. Pojav teh nekaj sto brez-vsebinskih uporabniških računov je skorajda nujno povezan prav s tem. V času, ko se politično ozračje na tej strani Alp zaostruje bolj kot kadarkoli doslej, je pravzaprav pričakovano, da se politična borba seli tudi na Twitter.

A za razliko od komentatorske greznice, s katero se na spletnih straneh polivajo bolj ali manj anonimni uporabniki in ki razen vedno novih dokazov o majhnosti nekaterih duš že nekaj časa ne streže z ničemer novim, bo – to si upamo trditi – na Twitterju zgodba malenkost drugačna. Sama tehnika tvitanja namreč omogoča, da uporabnik sam izbira, čigavo tvitanje bo spremljal in ni – tako kot pri komentatorjih na spletu – obsojen na desetine in desetine maloumnih in jeznoritih izlivov, ki se skladno z Godwinovim zakonom slej kot prej končajo pri partizancih in domobrancih. V skrajnem primeru pa lahko tviteraši uporabijo tudi gumba “unfollow” ter “block” ter tako nadležnega strankarskega borca enostavno odstranijo iz svojega vidnega polja in ohranijo mirne živce.

V Sloveniji je po podatkih portala sitweet.com skupaj z vsemi “spečimi” strankarskimi računi, ta hip nekaj čez 10.000 uporabnikov. Takole, čez prst, to sicer še vedno pomeni več aktivnih uporabnikov, kot jih komentira po forumih dnevnopolitičnih medijev, saj obstajajo ocene, po katerih pod različnimi uporabniškimi imeni gnojnico zliva zgolj par sto ljudi. A ne glede na to Twitter še zdaleč nima tolikšnega aktivacijskega potenciala, da bi lahko radikalno vplival na slovensko politično prizorišče. Sploh glede na to, da je večina uporabnikov skoncentrirana v ljubljanski regiji, slovenski volilni zemljevid pa je oblikovan tako, da je vpliv urbanih središč razredčen z obsežnimi ruralnimi območji.

Skratka, če bodo stranke, njihovi voditelji ter komunikacijski strategi, ki stojijo za njimi na Twitter prenašali forumaško prakso obmetavanja z obtožbami, polresnicami in lažmi, jih bo – tudi to si upamo trditi – tviteraška skupnost izločila z uporabo prej omenjenih gumbov. Dobro, dnevno-politični in opravljivi mediji jih bodo še naprej povzemali in dvigovali temperaturo, a tako eni kot drugi bodo slej ko prej ugotovili, da jih nihče več ne posluša, nato pa se bodo skupaj s politiki čudili zakaj imajo tudi med tviteraši tako zelo nizek ugled. Seveda obstaja tudi druga pot, a tista je dosti bolj trnova, osebna in počasna. Vprašanje je, kateri od politikov si bo upal po njej.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

*prenehati slediti, blokirati