A propos ob 15h: Ljubezen v Mladinskem, ki noče biti nikomur podobna

Ob koncu prejšnje oddaje A propos ob 15h smo napovedali Habsburžane. Pravzaprav natančneje razčlenjeno vsebino monografije o tej evropski in v nekem obdobju celo svetovni vladarski dinastiji, kakor je bila pred tednom dni predstavljena ob njenem izidu. Gradivo je pripravljeno in bo počakalo na ustreznejši programski trenutek. Danes ga je zasedla sinočnja premiera v spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča Ljubezen (Nedolžnost v sedemdesetih minutah).

Resnica je seveda drugačna, čeprav avtor zasnove, režiser in scenograf András Urbán, ki je prvič režiral v Sloveniji zatrjuje, da gledališče ni vzporedna resničnost, temveč, da je prava resničnost, ki govori resnico. Doslej je namreč veljalo, da je gledališče izmišljija, fikcija. In tudi o tem smo se v tokratni oddaji pogovarjali z igralko Romano Šalehar, ki ob Janji Majzelj upodobi vrsto ženskih likov in z dramaturgom predstave Tomažem Toporišičem.

Predstava je nastajala brez temeljnega besedila, na podlagi doživetij t.i. harmoničnih doživetij, akcij posameznih udeležencev /igralcev/ v predstavi, med katerimi najbolj izstopata uvodni prizor z menjavanjem olja v motorju za vožnjo »čez drn in strn« ter sklepni prizor mesenja testa za peko kruha na veliki mizi.

Referenčni okvir zgodbe, ki je pravzaprav sestavljena iz sekvenc posameznikovih doživetij oziroma njegovih harmoničnih akcij, je Shakespearjevo delo Romeo in Julija, z mnogimi prizori nasilja in seksizma in spolnosti. András Urbán zadnja leta v Subotici vodi gledališče Kosztolányi Dezső, ki je postalo najuspešnejša in najbolj inovativna gledališka skupina v regiji.

Zakaj prav ta dva gosta: Šalehar in Toporišič? Tako smo najlažje odstrli nekaj gledaliških skrivnosti med teoretskim utemeljevanjem tovrstnega (Urbánovega) ustvarjalnega principa ter dramaturške odločitve zanj ter realizatorjevo zadrego oziroma konsekutivnim nastajanjem, razumevanjem in udejanjanjem te igre, kakor jo doživlja igralka (ena od dveh, v sicer sedem-članski, večinoma moški zasedbi).

V poskusu opredeliti to igro kot surealistično gledališče s fikcijskim minimalizmom, podloženo s klasičnim dramskim besedilom – vsaj kot ilustracijo ljubezni – kjer naj bi se realiziralo tudi kaj od splošno aktualno-političnega, nismo povsem uspeli. Če namreč sledimo režiserju, da je iskreno razmišljanje o politiki intima, potem je to lahko tudi politična igra?

In še nekaj neuporabljenih a ves čas navzočih pojmov: interaktivni igralec, ki mora doseči konsenz z režiserjem, če naj bo predstava uspešna; pa improvizacija? In še bi se našlo.

Ustvarjalci predstave Ljubezen, kjer se nedolžnost (morda) izgubi po 85 in ne v 70 minutah so zapisali, da je to raziskava najbolj temeljnega človeškega odnosa: agresije, nasilja med posamezniki in kjer je izhodišče Shakespearova drama Romeo in Julija, ki skoraj šolsko manifestira določeno vrsto ljubezni, pa tudi različne družbene odnose do resnice. Ljubezen, sovraštvo, agresivnost, nasilje kot del iracionalne človeške intime.

Predstavo odsvetujejo mlajšim od 16 let, mi pa brez omejitev sporočamo, da so jo ob že imenovanih soustvarili tudi igralci Boris Kos, Janja Majzelj, Marko Mlačnik, Matej Recer, Dario Varga in Matija Vastl ter kostumografka Bianka Adžić-Ursulov, avtor glasbe Szilárd Mezei, oblikovalca luči in zvoka David Cvelbar in Silvo Zupančič ter oblikovalka maske Barbara Pavlin; svetovalka za jezik je bila Mateja Dermelj asistentka in tolmačka na vajah Sanja Spahić asistentka dramaturgije pa Anja Radaljac.