Kako je predsednik vlade združil čas in prostor

Spoštovani!

Predvolilni čas nam vedno ponudi prenekatero cvetko, ki jo lahko potem mediji – še posebej v tem dolgem in vročem političnem poletju – nategujemo do onemoglosti.

Ta teden bi se sicer lahko zabavali s poslancem, ki naokoli hodi v usnjenih jaknah in ponošenih coklah, ter predsednikom stranke, ki v prostem času kofetka s Slavojem Žižkom in debatira o post-lacanovski filozofiji, ki sta na kmetskem tekmovanju vihtela koso in izgledala še kako smešna.

Lahko bi se igrali z izjemno prikupno šefico stranke, ki je (stranka namreč) vedno zagovarjala stališče, da je preteklost stvar zgodovine, ta konec tedna pa je predsednica taiste stranke, ki ne šteje niti štirideset let (predsednica stranke namreč, stranka sama je še mlajša), na partizanski proslavi borcem povedala, zakaj je bilo dobro, da so leta 1941 šli v hosto. Pri tem je sicer še vedno izgledala sila prikupna, a hkrati tudi malo smešna.

A največji podvig je ta konec tedna vendarle ponovno uspel šefu največje vladne stranke, ki zadnje leto v prostem času tudi vodi vlado republike Slovenije. Potem, ko je skupaj s člani stranke zasedel vrh Triglava in pesniško sporočil, da je nebo modro in sonce rumeno, in da ta dva skupaj navijata za njegovo stranko, mu je uspelo nekaj, kar bi lahko revolucioniralo znanost. Predsednik vlade je namreč združil čas in prostor.

Povzpel se je na vrh Slovenije, pogledal nekam daleč in ugledal leto 2012.

Gneča vrh Triglava je bila oni dan sicer precejšnja, a drugih poročil o ugledanem letu 2012 ni. A nič hudega. Važno, da je to videl predsednik. On že ve. On je potrebuje javnomnenjskih raziskav, ki so neverodostojne. Ne potrebuje niti gospodarskih opozoril, saj je Slovenija v dobri kondiciji (če pa morebiti ni, sta za to kriva oba tajkuna). In če vidi v leto 2012, je vprašanje, zakaj potem sploh potrebujemo volitve?

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.