Opravilno (ne)sposobna vlada

Spoštovani! Današnji “uradni” izstop stranke Zares iz koalicije je sicer pomemben, a še zdaleč ne prelomen. Je zgolj logična posledica potez in odločitev, ki so se zgodile v preteklih tednih in mesecih in katerih skupni imenovalec je bilo vztrajanje predsednika vlade Boruta Pahorja, da bo s položaja odšel zgolj s konstruktivno nezaupnico, češ da mu tako narekuje odgovornost do države in državljanov.

Na prvi pogled se zdi, da se je prelom zgodil s pozivom Gregorja Golobiča, da vsi trije predsedniki strank odstopijo s svojih položajev v vladi. Gledano nazaj, je takrat res obstajala še zadnja možnost, da bi vlada, četudi manjšinjska že od izstopa DeSUSa iz koalicije dalje, kolikor toliko normalno funkcionirala. Golobič je takrat naglas povedal tisto, kar je bilo jasno že nekaj časa: da je glavna cokla te vlade, po pravici ali ne, prav njen vodilni trojček.

A v resnici je vsa stvar tlela že tako rekoč od samega začetka. Že Pahorjevo ko-optiranje Dimitrija Rupla je sprožilo val žolčnih odzivov, nakar se je scenarij periodično ponavljal, le akterji so se občasno menjali. Nova Ljubljanska banka, AUKN, TEŠ 6, vse to so zgolj šifre za vedno bolj bridke spopade znotraj koalicije. LDS se je po fiasku z Draškom Veselinovičem na čelu NLB nekako umaknila s te “kadrovske” fronte, zato pa se je vedno bolj nakazovala prav fronta med SD in Zares. Spektakularno je počilo pri vprašanju TEŠ6, kjer je rdeče-oranžni konflikt še dodalno zaostrila ločnica med državnim in lokalnim in kjer se je dokončno in simbolno zastavilo vprašanje, kakšna bo prihodnost te države. Bomo gradili pregrešno drago čistilno napravo (kar TEŠ6 v bistvu je) ali bo šla dobra milijarda evrov v kak drug, malo bolj smiseln projekt. Ali celo več njih.

Razlogov za razpad koalicije torej ne gre iskati v breznu, v katerem se je trenutno znašla vlada. Še več, glede na to, da – zgodovinsko gledano – volivci kaznujejo stranke, ki so zapustile koalicije, je povsem možno, da si je Zares z izstopom podpisal politično smrtno obsodbo. A po drugi strani je treba ugotoviti, da vladi Boruta Pahorja že nekaj časa zmanjkuje manevrskega prostora. Sam preimer Pahor že nekaj časa deluje kot kapitan, ki se je odločil, da bo – hvalevredno dejanje – barko poskusil rešiti, a je pripravljen z njo tudi potoniti. Da je v zadnjem tednu želežničarske metafore zamenjal z mornarskimi je verjetno naključje, a je zelo povedno.

Pahor pogosto pravi, da si država ne more privoščiti brezvladja in da bi bil odstop neodgovorno dejanje. V času, ko je v Sloveniji še obstajal nek reformni potencial, je to morda še držalo. Danes temu ni več tako. Vlada ima v parlamentu le še triintrideset glasov. Vsako, še tako nepomembno glasovanje bo bolj ali manj živčen preskus za vlado, podeljevanje začasnih pooblastih za vodenje ministrstev pa meji že na rahlo groteskno. Potem, ko bodo Zaresove ministrice tudi dejanko zapustile svoje pisarne, bodo kar pet ministrstev – se pravi skoraj tretjino – Pahorjeve vlade začasno vodili drugi ministri. To pa je že nevarno blizu zakonsko določene meje, pod katero vlada ni več opravilno sposobna.

No, verjetno bi marsikdo rekel, da smo že davno prešli to točko.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.