Razposajeno in brez besed v Mali drami

Ernst Lubitsch / Diego de Brea: Ko sem bil mrtev

Jutri, v soboto, bo na odru Male drame druga ponovitev – prvič pri nas, v maniri meščanske družinske drame, postavljene veseloigre Ko sem bil mrtev. Gre za delo, ki ni burleska… Režiser Diego de Brea, ki ga je oprl na enega prvih filmov slovitega nemškega režiserja Ernsta Lubitscha, ki je veljal za izgubljenega. Samo nekaj zgodovinskih virov je pričalo, da je veliki avtor leta 1916 posnel uspešno komedijo o bonvivanu, v kateri je sam tudi igral glavno vlogo.

Leta 1994 pa sta takratni direktor na novo vzpostavljajoče se Slovenske kinoteke Silvan Furlan in Lilijana Nedič v zapuščini Štefana Štekarja našla dotlej pozabljene filmske kolute, ki so se na Primorskem menda znašli v času soške fronte. Takrat je bilo to odkritje velik dosežek, s katerim si je Slovenska kinoteka utrdila profesionalni ugled tudi v mednarodni filmski javnosti. Aktualna de Breejina postavitev pa je izjemna priložnost, da se tudi ljubljanska drama znova pojavi v mednarodnih gledaliških razsežjih.

Po drugi ponovitvi, če upoštevamo premiero, ki je bila minuli četrtek, in njeno reprizo, pred tednom dni, lahko v celoti pritrdimo ravnatelju SNG Drama Ljubljana Ivu Banu, da gre za vsekakor za – več kot zgolj »zanimiv« gledališki dogodek. Marsikdo se bo namreč vprašal, kakšno gledališče je gledališče brez besed? Besedilo in beseda sta po definiciji tisto, kar vzpostavlja dogajanje na odru, kar gledališče je! Tokrat je namesto besedila film, neka Lubitchev scenarij in pokaže se, da, čeprav besedila ni – no če izvzamemo dva taščina krika in nekaj godrnjanja, ni naloga igralcev nič lažja. Prej nasprotno: težja, bistveno zahtevnejša se izkaže ta nema igra kot pa igranje zgodbe z govorom, ki igro trasira po svojih zakonitostih..

Ta več ali manj koketna povezanost s filmsko produkcijo pred skoraj 100 leti, je kar najbolj neposredna. Izvrstno jo izpeljejo mojstri gledališke igre Alojz Svete v vlogi s testosteroni prekipevajočega Soproga, Janez Škof, ki upodobi Soprogo in Služkinjo, kot da je od rojstva vse prej kot dedec, Jernej Šugman v preobleki in s karakterjem Tašče, ki še ni pozabila na čem sedi, ter čaplinovsko izrezani Boris Mihalj, ki tudi upodablja dva lika – Snubca in Šahista. Kot se za filmske projekcije tistega časa spodobi – je edini artikulirani zvok v predstavi improvizirana glasba pianina, ki ga v odlično usklajenem tempu z dinamiko odrskega dogajanja pričara avtor glasbe in pianist Jože Šalej – v alternaciji z Davorjem Herzegom. Luč je oblikoval Milan Podlogar, kostume, ki so oblačila tistega, pred-stoletnega časa, pa Bjanka Adžić Ursulov,.

Dosedanje predstave so bile povsem razprodane. Z razlogom: Diego de Brea si je namreč privoščil eksperiment, ki morda ni izum, je pa invencija, ki postaja gledališka znanost, s katero bi se morali čim prej odpraviti po svetu. Ko sem bil mrtev je v Dramini produkciji svetovna stvaritev, izdelek povsem primeren tudi izvoz in z dobro promocijo tudi ena od boljših poti pri iskanju pravih korakov iz krize… Aha, še tole – za jutrišnji in ponedeljkov večer, ko je to delo znova na sporedu, je menda nekaj sedežev še na voljo, sem prav tam, v Drami, kjer je nastal tudi ta prispevek, za Radio KAOS in našo publiko pozanimal Andrej Pengov.

foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *