Otroci v Etiopiji pa stradajo

Spoštovani!

Tisti, ki ste starejši od petindvajset let se gotovo spomnite vzgojnega prijema, ki so ga med malico (se pravi med prvo in drugo šolsko uro) uporabljale tovarišice v šolah, ko niste do konca pojedli kruha in evrokrema ali pa iz aluminijaste »šalčke« do konca spili ogabne bele kave, kakršno so lahko sproducirali samo v šolski kuhinji. Stavek »otroci v Etiopiji pa stradajo!« nam je skušal hkrati vcepiti občutek krivde in vzbuditi občutek zadovoljstva, saj nam gre bolje kot Etiopiji. No, hkrati nam je tudi vzbujal nekaj rezidualnega bratstva in enotnosti, a to je že druga zgodba.

kruh_smeti.jpg

Dejstva, da se je federacija takrat (pred recimo osemnajsti in več leti) utapljala v inflaciji, da je na bankovcih počasi zmanjkovalo prostora za vse tiste ničle, da je narod živel »na puf« ker realnega denarja enostavno ni bilo – vsa ta dejstva niso bila pomembna. Važno je bilo, da so v Etiopiji otroci stradali in da je šlo nam tako dobro, da smo hrano stran metali. Pa čeprav je šlo za en dan star kruh in evrokrem.

No, danes so drugačni časi in napredek je očiten. Takrat smo imeli socializem in smo bili na poti v komunizem, danes pa imamo kapitalizem in smo na poti, da postanemo svetilnik 21. stoletja, nekateri teoretiki pa celo ugotavljajo, da smo v zlati dobi. Vsaj pravijo tako. Pri tem je seveda nepomembno dejstvo, da inflacija noče in noče navzdol, da gredo cene bolj in bolj navzgor in da nacija vedno bolj živi »na puf«. Važno je, da premier opazi kruh po smetnjakih, iz česar seveda sledi neizbežni zaključek, da situacija še zdaleč ni alarmantna. No, da premier pri svojem branju levitov ne bi bil osamljen, mu je njegov gospodarski minister že pred tem začel držat svečo in pribil, da bi pa ja res lahko jedli tudi en dan star kruh. Vse kar manjka, je še primerjava z Bolgarijo in Romunijo. Ali pa z Etiopijo. Da ne boste slučajno mislili, da nam gre slabo.

Že pred časom je – med odhajanjem s funkcije – nekaj podobnega izjavil zdaj že nekdanji vodja vladnih gospodarskih analitikov Janez Šušteršič, ko je dejal da bo pač treba razmisliti o tem, kdaj se bomo šli zabavati ven in kdaj bomo prirediti hausbal. Ampak če lahko – z malo domišljije – to izjavo še pripišemo njegovemu mladoekonomističnemu duhu, je Vizjak/Janševa retorična bravura jasen znak, da vlada nima niti najmanjšega pojma o tem, kako dejansko umiriti inflacijo, ter seveda, da je projekt iskanja krivca za inflacijo klavrno propadel. Za inflacijo je pač v tem primeru najbolj odgovoren tisti, ki je zavpil »držite tatu!«.

Ironija je seveda ta, da bi zategovanje pasu verjetno ohranilo mlado človeško življenje. Če bi Gorazd Čamernik priredil hausbal namesto da se je odpravil v Global, potem se mu ne bi bilo treba soočiti z dejstvom, da nadzor nad kobajagi varnostnimi agencijami dejansko ne obstaja in da je dovolj malo bolj čuden pogled v smeri pred dvigalom stoječe »mrge« brez vratu, da te ubijejo. In policija storilcem ponovno baje diha za vrat. A ne bodite presenečeni, če se bo našel kakšen vladni aparatčik, ki vam bo povedal, da je Slovenija dosti bolj varna kot Romunija. Ali celo Etiopija.

Janša se je z retoričnim biserom o kruhu spustil na nevaren teren. Ko je Maria Antonietta razdraženemu ljudstvu zabrusila, da naj pač je potico, če nima kruha, so jo skrajšali za glavo. Janši se to seveda ne more zgoditi, je pa vprašanje, koliko strelov v koleno še lahko prenesejo njegove nadaljnje premierske ambicije.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

[coolplayer]
ftp://217.72.76.71/prispevki/20071015_komentar.wma
[/coolplayer]

One thought on “Otroci v Etiopiji pa stradajo

  1. Na pripombe, opisane v začetku prispevka, se je moj odgovor vedno glasil, da bi rade volje odstopila tisto nagnusno belo kavo ali kaj drugega žejnim in lačnim otrokom, a je najbrž bolje, da ne morem, ker bi v trenutku zbruhali še tisto malo, kar so morda imeli v želodcu. Pa je bil mir.

    Sicer pa pripombe oblastnikov, nanašajoče se na štrleči kruh iz smetnjakov in podobno zveniko nekako tako, kot če bi invalidu brez ene roke, rekel, naj neha jamrat, temveč naj bo srečen, ker ima vsaj eno roko še zdravo. Gre za to, da je za nekoga, ki je na takem položaju, to neprimerno naslavljanje ljudstva. Potemtakem bi lahko gospodič JJ na kritike o vladi izjavil: Lahko ste srečni, da nimate za predsednika kakega Sadama ali recimo Castra.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *