Zlata doba slovenskega naroda

Spoštovani!

Pretekli konec tedna je postregel z marsikatero zanimivostjo, ki lahko na usta zvabi vsaj ironičen nasmeh, če že ne dvigne kakšne obrvi. Pred dobrima dvema desetletjema se je se v takrat še socialistični Sloveniji razmahnil šport, ki se ga je najprej prijel vzdevek »buržujski«, nato pa še »elitističen«. Igrali so ga vsi veljaki in med partijo tega športa se je sklenilo marsikatero politično zavezništvo in dogovoril marsikateri posel. Ne, spoštovane in spoštovani, to ni bil golf. To je bil tenis.

zlata-doba.jpg

Deset let kasneje je na njegovo mesto prišel golf, tenis pa je obveljal za »socialistični« šport, ki so ga igrali »rdeči« direktorji in politiki. Tisti pravi, novodobni, se pravi – naši – pa so tolkli malo manjše žogice, jih podili po ogromnih travnikih in tlačili v luknje. Golf je – kot vemo – poleg alpinizma aktualnemu šefu vlade izjemno pri srcu. A časi so očitno taki, da mu ni bilo pod častjo zateči se k »tenis diplomaciji«. Seveda imamo v mislih njegovo včerajšnje rahlo skrivnostno srečanje s hrvaškim predsednikom Stipetom Mesićem, s katerim sta si skoraj izpahnila vrat, ko sta gledala strupene returne in končno turnirsko zmago Carlosa Moye. Tema njunega pogovora pa je ostala zavita v debelo ogrinjalo skrivnosti. Sta se pogovarjala o meji? O Ljubljanski banki? Ali o čem tretjem? Roko na srce, rahlo nenavadno je, da se slovenski premier na vrat na nos sreča s hrvaškim predsednikom, a sama narava obiska narekuje, da je šlo za vse kaj drugega kot za vljudnostni klepet ob kavici.

Da je bila stvar nujna, kaže tudi dejstvo, da je Janša umanjkal na strankarskem taboru v Lepeni, kjer je namesto njega s slavnostnim govorom vskočil prosvetni minister Milan Zver, ki je med drugim zagotovil, da dejanja opozicije ne bodo ogrozila stabilnosti vlade, a hkrati – podobno kot pred tedni njegov šef – na glas omenil možnost, da bo morala SDS na oltar napredka vseh nas položiti zmago na volitvah. Z drugimi besedami: vrhuška SDS po malem bije plat zvona in svoje ljudi opozarja, da zmaga na volitvah še zdaleč ni zagotovljena in da poraz niti ni izključen. Iz Zverovega govora sicer izhaja, da je SDS lahko poražena kljub rezultatom svojega dela in ne zaradi rezultatov svojega dela. Kar je seveda zelo uporabna logika: nehvaležno ljudstvo pač morda ne bo prepoznalo, da se mu dobro godi pod rumenim soncem in modrim nebom stranke SDS, ki je Slovence popeljala v zlato dobo.

Koncept zlate dobe ima sicer kar nekaj problematičnih lastnosti. Recimo: šef vlade je pred letom in dnevom govoril tem, da bomo postali svetilnik 21. stoletja, Zver pa je – verjetno tudi na podlagi dobre gospodarske rasti – oznanil zlato dobo tukaj in zdaj. Vprašanje je samo, ali bo zlata doba trajala tri ali šest mesecev. Dalje. Da smo bili v zlati dobi, ugotovimo šele, ko jo je konec. Zlata doba je zlata samo v primerjavi s črno sedanjostjo. In če je sedanjost po Zverovih besedah zlata, se nam obeta črna prihodnost. Kot pravi star čebelji pregovor: ko začnejo politiki govoriti o zlati dobi, se moramo državljani prijeti za denarnico.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *