Zdaj gre zares

Spoštovani!

Star čebelji pregovor pravi, da je po koprivah opletati najlažje s tujim lulčkom. V soboto so tako nekdanji LDSovci svojo stvar vzeli v svoje roke in se odločili, da bodo ponovno vstopili v politično areno. Roko na srce, večina od njih te scene ni niti prav zapustila, le malo kolobarijo po politični njivi. Zvezda večera je seveda bil Gregor Golobič, veliki mag slovenske politične scene, katerega se je menda balo staro in mlado, levo in desno. Pripisujejo mu bajeslovne sposobnosti, skorajda črno magijo, s katero je obdržal LDS na oblasti praktično petnajst let in ko je odšel, je odšla tudi vladajoča LDS. Enačba je preprosta. Z Golobičem pride tudi oblast.

golobic01.jpg

Enačba je seveda preprosta, a napačna. Oblast pride z večino glasov na volitvah. Gregor Golobič je resda eden verjetno briljantnejših političnih strategov na tej strani Alp, ni pa edini. Poleg tega se je zdaj znašel v povsem novi vlogi predsednika stranke, ki se bo zaradi prepoznavnosti in promocije tako sebe kot stranke dnevno nastavljati kameram in mikrofonom. Ta vloga ima seveda svoje prednosti, predvsem pa ima kar nekaj slabosti. Recimo to, da od strankarskih voditeljev ljudje pričakujejo bolj ali manj jasne odgovore na dnevna vprašanja. Recimo o inflaciji.

Golobiču se v njegovih generalno-sekretarskih časih s takimi vprašanji ni bilo treba ukvarjati. Danes, ko pa je politika močno personalizirana, pa le malokoga zanima, kaj si o gospodarskih trendih misli Matej Lahovnik. Njegovo mnenje sicer šteje, a še zdaleč ne toliko kot mnenje njegovega novega strankarskega šefa. In če kje, potem v politiki velja, da se morate bati neumnih ljudi v velikih skupinah. Še tako fenomenalne filozofske bravure Golobič-Žižkovega tipa novi stranki ne bodo pomagale niti malo, če ne bo sproducirala programa, ki bo tudi pri volilcih naletel na pozitiven odmev.

Nova politika se sicer sliši dobro, a ta fraza je – bodimo odkriti – vsaj tako oguljena kot politika sama. Če se želi Zares oklicati za politični eksperiment, potem lahko poskušajo prakticirati -hm- zares drugačno politiko in se pridružijo ugledni družbi izvenparlamentarnih strank kot so Junijska lista, Glas žensk in podobne. Če pa želijo v parlament in – glej no, glej – celo v vladno koalicijo, potem se bodo hočeš-nočeš morali držati nekaterih ustaljenih vzorcev slovenskega političnega močvirja.

Konec koncev je isto šolo na hitro absolviral tudi ljubljanski župan Zoran Janković, ki se je iz »ne-politika« hitro prelevil v čisto navadnega politika, ki mora kljub absolutni večini v mestnem svetu tu in tam skleniti kompromis ali dva. Skratka – zgodbe o novi politki ali celo »ne-politiki« so čisto navaden pesek v oči, kajti – če naj uporabimo še en čebelji pregovor – na dveh stolih ne morete sedeti. Razen seveda, če niste ustanovili Ljudske stranke.

Kdo ve, morda pa bo ZARES konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

[coolplayer]
ftp://217.72.76.71/prispevki/20071008_komentar.wma
[/coolplayer]

(foto: www.zares.si)

2 thoughts on “Zdaj gre zares

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *