Tauferjev Vihar nad Slovenijo

V torek nam je opoldansko malico odnesel Vihar. Minister Gregor pa nič. Dogodek je bil v Mariboru. Na tamkajšnjem odru SNG so na javni vaji namreč predstavili dosežek, ki mu doslej v slovenskem gledališkem univerzumu menda ni najti podobnega. Zmuzljivega Shakespearovega besedila in vlog so se složno in družno lotili kar trije, pravzaprav štirje slovenski umetniški ansambli: Slovenskega mladinskega gledališča, ki je izvršni producent predstave, mariborske Drama ter Opere in baleta, Stalnega slovenskega gledališča Trst in ekipa največjega odrskega prireditelja in v tem primeru soizdelovalca – ljubljanskega Cankarjevega doma. Ustvarjanje utopičnega sveta na čarobnem otoku je pretkani William že pred 500 leti prepustil čarovniku in učenjaku Prosperu. Režiser Vito Taufer čarovniško palico nadomestil z dirigentsko taktirko in jo potisnil v roke igralca Roberta Prebila.

Videti je, kot da otok Utopijo ven in ven živimo, ne da bi se je zasiitili ali vsaj kaj malega naučili od premnbogih poprejšnjih poskusov. Tudi v Viharju nam ga ustvarjajo Prospero, Miranda, Kaliban in Ariel. Gre za splet in preplet preteklosti in prihodnosti, za stari in novi svet, za idealizacijo in realnost. Prav zato je Vihar tudi tokrat videti kot odzven sodobnega političnega, kulturnega in družbenega spreminjanja. Stalnica je sprememba. In nič – razen tega – ni gotovo.

Vito Taufer bere to Shakespearovo besedilo kot zgodovino v malem; po njegovem gre za vsestransko in raznotero upodobitev revolucije in kontrarevolucije, kaznovanja in odpuščanja, predvsem pa za dvojnost, ki uteleša svet duhov, metafizike, transcendence in umetnosti in hkrati odpira prostor brutalne stvarnosti, kjer so iluzije otok brez obal. No, morda pa obala je. Vsaj ena. Le morja, vode ni. Kje so torej naše ladje?

Vihar je Shakespearova poslednja, poslovilna igra, po kateri se je umaknil v rodni Stratford ob reki Avon, tako da velja za njegov gledališki testament, v katerem se ukvarja s svobodo človeka, z višjimi močmi, magijo, s človeško ujetostjo.
Videti je, kot da otok Utopijo ven in ven živimo, ne da bi se je zasiitili ali vsaj kaj malega naučili od premnbogih poprejšnjih poskusov. Tudi v Viharju nam ga ustvarjajo Prospero, Miranda, Kaliban in Ariel. Gre za splet in preplet preteklosti in prihodnosti, za stari in novi svet, za idealizacijo in realnost. Prav zato je Vihar tudi tokrat videti kot odzven sodobnega političnega, kulturnega in družbenega spreminjanja. Stalnica je sprememba. In nič – razen tega – ni gotovo.
Tauferjev Vihar je torej drzna gledališka plovba od kozmične jeze do pritlehnega prekucuštva, podkrepljena z vizualno podobo likovnega ustvarjalca Janeza Janše, ki je oblikoval tudi kostume, ki prepričljivo opredelijo posamezne vloge – vse od aristokratske prefinjenosti do razbrzdane divjosti.

Lučno oblikovanje je delo mojstra Stefana Pfeistlingerja. Igralski zasedbi, ki jo sestavljajo kot rečeno, člani ansamblov treh gledališčn in baletniki Opere in baleta SNG Maribor pod koreografskim vodstvom Branka Potočana. Nastopa 37, z Andrejem Goričarjem, skladateljem, ki je na odru tudi kot pianist »v živo«, pa kar 38 igralk, igralcev, ter plesalk in plesalcev, ki tudi pojejo in igrajo. Če omenimo zgolj nekaj iztopajočih vlog: Maša Tiselj, ki igra Mirando, Prosperovo mladoletno hči, izvoljenec njenega srca je Matevž Biber v vlogi Ferdinanda, neapeljskega kralja Alonsa markantno upodablja Peter Boštjančič, divjega Kalibana Boris Kos, lebdečega Ariela Uroš Maček. Tu so še Dario Varga, Sandi Pavlin, Ivo Godnič, Uroš Maček…

Andrej Rozman – Roza je poskrbel za novi prevod, Tauferjev pogosti sodelavec pa je tudi dramaturg Tomaž Toporišič, medtem ko je dramaturginja Uršula Cetinski nova članica njegove ustvarjalne ekipe.
Vihar bo krstno besnel v Mariboru, deset dni kasneje pa v ljubljanskem Cankarjevem domu, vmes pa gostoval marsikje po širni domovini slovenščine. Avtorji prisegajo, da volitve nimajo s tem Viharjem nič opraviti. Vsaj te, to nedeljo, ne. V Mariboru sem bil čarovniški kandidat Andrej Pengov.