A propos ob 15h: dve od Treh sester, Nina Ivanišin in Tina Vrbnjak

Bilo je načrtovano, da bodo v tokratni, 22.-i oddaji A propos: ob 15.h sodelovale vse tri sestre iz družine Prozorov – Olga, Maša in Irina, katerih like v igri A. P. Čehova, o kateri smo podrobneje govorili že v oddaji pred tednom dni, igrajo Alida Bevk, Nina Ivanišin in Tina Vrbnjak. Po premieri Treh sester ge še za eno potrditev več o odličnem ansamblu SNG Drama Ljubljana, ki tudi tako vzdržuje položaj prvega slovenskega gledališča. Tri dekleta, natančneje – mlade gospe – so se odločile, da bodo v javnosti v zvezi s sto predstavo vedno nastopale skupaj, kot tri sestre v istoimenski igri, saj se, zagotavljajo, kot stanovske kolegice in prijateljice, razumejo še bolj kot čehovljanske tri sestre v mojstrovem besedilu. Vendar so Alido tokrat nenačrtovano zadržale učiteljske obveznosti na akademiji, zato pa smo se vendarle uspeli pogovarjati z Nino in s Tino. Za začetek smo razčlenjevali sozvočja in disonance med sestrsko ljubeznijo in prijateljstvom ter odnosi med poklicnimi kolegicami.

Glavne tri ženske vloge v Treh sestrah A.P.Čehova so zelo želene, iskane vloge med igralkami v katerem koli gledališču že… Skoraj tako ali pa nič manj kot Hamletov lik med igralci; in morda ne boste verjeli: tudi igralke bi rade igrale Hamleta. Zakaj so tri sestre tako iskane vloge? Ker je lik katere koli od njih velika igralska priložnost in igralski užitek posebne vrste.

Nina je zelo zadovoljna z vlogo Maše; Tina je v času študija na akademiji igrala Olgo, čeprav si je takrat želela igrati Mašo. Takrat sploh ni vedela, razumela, kaj naj bi počela z likom Olge, ko pa je v tej postavitvi videla, kako Alida (Bevk) igra ta lik, je občudovala njeno igro in vloga se mi je zdela nenadoma povsem obvladljiva, naravna. Alidina igra jo je naravnost osupnila, njej pa je na akademiji takrat povzročala precej težav…

In še Tinin najljubši stavek v besedilu te igre, ki ga izreče Nina v vlogi Maše v četrtem dejanju, na terasi hiše Prozorovih nad starim vrtom s pogledom v drevored, ki se zlije z reko in kjer je ob napovedanem odhodu vojaštva, med katerim so tudi sestram ljube osebe… Tam se odvija dokaj glasen, če ne že kar hrupen pogovor med šestimi osebami, med katerimi je tudi Irina (ki jo igra Tina), ko Maša reče: »Takole ves dan govorijo, govorijo… Živiš v takem podnebju, vsak čas je lahko sneg, zraven pa še taki pogovori… V hišo ne grem, ne morem tja noter… Ko pride Veršinin, mi boste povedali… selivke pa že letajo… labodi ali gosi… Drage moje… srečnice.« (Polkovnik Veršinin, ki ga izvrstno igra Branko Šturbej, je namreč njen »prepovedani« ljubimec, saj je mirno in srečno poročena gimnazijskim učiteljem Kuliginom, ki ga je fenomenalno upodobil Jurij Zrnec). Nina pravi, da je stavek, pravzaprav samogovor, ki v kratki sekvenci zdrsi v namen pogovora, res super, je pa tudi težak, zagotovo pa vse prej kot enostaven…

Nina in Tina v oddaji razkrijeta tudi občutke o tem, kako lahko igralski kostum pomembno vpliva na počutje igralca, igralke v posamezni vlogi. In še drobec iz sicer mnogih humornih delčkov v besedilu, ki se tudi zareže v igralčev in gledalčev spomin: »Akti so vendar zato, da se jih podpiše!« se v nekem trenutku proti koncu predstave odločno in na glas priduša Ferapont, sluga pri deželni upravi, ki ga igra Zvone Hribar.

Ja, govorili smo tudi o tem, zakaj in v čem to Čehovovo besedilo vzpostavlja moč in nemoč posameznih slojev (takratne ruske ) družbe in kje so prelomne točke socialnih razmerij, ki jih dramatik vzpostavi kot družbeni ali/in osebni konflikt ali kot razumevanje, sporazum /zavezništvo/. Pa tudi o tem, kje je, po mnenju dveh od treh sester, iskati v tej igri tisto, kar jo vzpostavlja kot kanonsko gledališko delo, kot gledališki arhetip? Je to zatrto uporništvo mladih intelektualki, ki se zgublja v megleni pokrajini podeželja in ki se mu intelektualno središče, kar naj bi prestolnica bila, oddaljuje z vsakim doživetim, kaj šele obljubljenim dnem.

Morda lahko ob rob tej oddaji 22 oddaji A propos ob 15.h, ki sem jo vsebinsko pripravil in pogovorno realiziral Andrej Pengov, za sliko, zvok, režijo in postprodukcijo pa je poskrbel Aljaž Pengov Bitenc, uporabimo navedke iz eseja Čas v Treh sestrah Jovana Hristića, objavljenega v gledališkem listu, ki ga je ob tokratni uprizoritvi v ljubljanski Drami pripravila in uredila dramaturginja Mojca Kranjc.

Ta – kot o Hristiću ob izidu njegove študije O tragediji, ki je leta 2001, to je leto pred njegovo smrtjo, v slovenskem prevodu izšla v Knjižnici MGL, zapiše Vasja Predan, »…Briljantni humanist in intelektualec, raziskovalec in izvrstni poznavalec dramatike Antona Pavloviča Čehova, elokventni beograjski pesnik, dramatik, esejist, kritik, prevajalec, urednik, ki je bil redni profesor za dramaturgijo na Fakulteti dramskih umetnosti in ki se je kot Fullbrightov štipendist izpopolnjeval tudi v Združenih državah Amerike, predaval pa je tudi na pariški tretji univerzi…«, Jovan Hristić, torej, je o Treh sestrah med drugim zapisal, da prav v tej »…izmed vseh Čehovovih dram najneposredneje vidimo, kako čas oblikuje življenje ljudi: ko mineva, se dramski junaki spreminjajo pred našimi očmi, čedalje bolj tonejo v mrtvilo življenja v podeželskem mestecu in to mrtvilo jih čedalje bolj deformira. […] Čehov pa ve, da je resnica odvisna od kota, iz katerega opazujemo stvari, ter jih kot nepodkupljiv ironik opazuje iz dveh različnih kotov hkrati – in kateri od njiju je pravi, tega mi ne moremo vedeti.« Tudi zato so Tri sestre gledališki kanon. In Moskva (ali katera koli in kakršna koli prestolnica že) pa ostaja tam daleč, večini nedosegljiva. Morda je dovolj že to, da se odpravimo na pot proti… tja.