Kje je pot za V Damask? Na Velikem odru Drame, vsekakor

Velika pričakovanja ob osmi premieri te sezone

V soboto, ko ga je znova namedlo, tako da si nisi upal v salonarjih v ljubljansko Dramo, se je že ob prihodu v preddverje čutilo nekakšno vznemirjenje, ki se pred premierami v tako profesionalnem gledališču ponavadi zadrži na oni strani vrat v zaodrje. Tokrat je bilo opazno drugače, saj so na predstavo prišli tudi tisti in taki, ki jih je mučil prehlad in bi ob vabilu na katero od drugih predstav ostali najbrž doma… Še najmanj zaradi občutkov in pričakovanj, ki jih pred javnostjo dva dni poprej odkritosrčno razkril ravnatelj Ivo Ban.

Prevajalec igre Augusta Strindberga V Damask se je besedila lotil v švedskem originalu, je, kakor moremo prebrati v znova izjemno povednem in tudi za poznavalce nadvse dragocenem gledališkem listu, natisnjenem v 1.200 izvodih – le zakaj je to še vedno zgolj »list«, saj gre za knjigo, vendar! – tudi »odpotoval« v Damask. A o tem kaj več kasneje. Obseg izvirnika, pa tudi prevoda, seveda, presega 400 strani, tudi zato vsekakor priporočamo ogled, četudi vse skupaj traja – več kot tri ure.

Po teh dveh igrah, torej poleti 1894. in zelo vsestranskem življenju, potem, ko pred tem ni končal študija medicine in ko je bil tudi slikar in novinar, je Strindberg zapadel v resno osebno, zakonsko in ustvarjalno krizo; lotil se je kemijskih poskusov z namenom umetno izdelati zlato, s čimer bi pomembno posegel v gospodarske, denarne in socialne odnose tistega časa. Izhajal je namreč iz številčne družine očeta trgovca in matere hišne pomočnice. Zbolel je tako, da se je moral zdraviti v bolnišnici za duševne bolezni. Nekaj mesečno zdravljenje je bilo presenetljivo uspešno in po vrnitvi v življenje je začel pisati dramo V Damask.

Kako je z avtorjevim in prevajalčevim popotovanjem, v tem prispevku ni mogoče pojasniti. Zato si je treba dramo pač ogledati in prebrati gledališki list. Naša predstava, da Damask leži nekje na robu puščave, je zmotna. Makedonski režiser Aleksandar Popovski, ki tokrat že tretjič gostuje v ljubljanski Drami, je s svojim stalnim sodelavcem scenografom Svenom Jonkejem pripravil Strindbergovo intimno življenjsko izpoved, kot je morda samo z branjem niti ne bi zmogli povsem dojeti.

Potem, ko Neznanec – prepričljivo, ne, vrhunsko ga igra Igor Samobor – izreče ključno misel, pravzaprav vodilo, te predstave: »Kakšna šala, če življenje vzameš resno. Kakšna resnost, če se šališ!« mu Dama, ki jo prav tako izvrstno igra Barbara Cerar – dobesedno prileti z neba. Skoraj naravnost v objem. No, z malo čednostne za-držanosti, ki se kasneje izkaže za zlobo ali kaj že…? V celoti gre namreč pritrditi že izrečenemu, da V Damask s Strindbergom ne more potovati kdorkoli. Čeprav se iz 15-e vrste, še ene tesne v Draminem parterju in četudi več ur, predano prepusti snovalcem te poti; tudi in nič manj predano Materi in Prvi ženi – Silvi Čušin, Opatinji, Ženski in Hčeri – Tini Vrbnjak, Zdravniku in Skušnjavcu – Janezu Škofu, Beraču in Spovedniku – Marku Mandiču, Cezarju – Valterju Draganu ter Starcu, Profesorju in Uradniku – Zvonetu Hribarju. Tudi to razkošje, da dve igralki in trije igralci skupaj upodobijo 12 likov, kaže na njihovo mojstrstvo potovanja po Strindbergovem pragozdu ali pa – ob kaki drugi zahtevni priložnosti – tudi kje drugje.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *